HAAG, PIRAN, ZAGREB – Slovenija je dosegla neverjetno zmago, še več, razlog za tolikšno slovensko evforijo v času kislih kumaric (na začetku letošnjih poletnih počitnic) naj bi hkrati pomenil zaušnico naši južni sosedi Hrvaški. Kaj se je pravzaprav zgodilo ali spremenilo? Haaško arbitražno sodišče, ki naj bi »že v bližnji prihodnosti določilo«, kje na kopnem in predvsem na morju bo potekala meja med Slovenijo in Hrvaško, je za to sicer potrebovalo veliko časa, nazadnje pa mu je le uspelo uradno razglasiti, da bo – čeprav je Slovenija prekršila arbitražna pravila, naj naše kršitve ne bi bile tako resne in hude, da arbitražni tribunal ne bi mogel več neodvisno in nepristransko delati – nadaljevalo svoje delo. Zaradi tega so predstavniki slovenske države že od predvčerajšnjim tako dobre volje. Predsednik republike Borut Pahor je, na primer, poudaril, kako zelo se je razveselil odločitve arbitražnega sodišča, da bo nadaljevalo svoje delo. Odločitev arbitražnega sodišča ga, je nadaljeval, opogumlja celo v pričakovanju, da bo sodišče svoje delo (prej ali slej) tudi končalo in dokončno določilo mejo med državama. Tudi premier dr. Miro Cerar se je na mah oglasil: da je vsekakor zelo vesel razsodbe arbitražnega sodišča o nadaljevanju postopka glede reševanja mejnega spora. Poudaril pa je še nekaj. Da on in naša vlada še naprej podpirata arbitražni postopek in delo arbitražnega sodišča, da slednjemu zaupata oziroma verjameta, da bo sodišče sprejelo pravično, dokončno in zavezujočo odločitev o meji: »Slovenija bo to odločitev spoštovala in enako pričakuje tudi od Hrvaške. Mejni spor med Slovenijo in Hrvaško je treba nujno rešiti, ker že od osamosvojitve obremenjuje odnose med državama in vpliva na življenje ljudi ob meji.« Je pa zato zunanji minister Karl Erjavec – glede na ugotovitev arbitražnega sodišča o slovenski očitni kršitvi pravil – sklenil, da bo premierju Cerarju ponudil odstop. Zaradi slabe vesti ali samo zaradi objektivne odgovornosti? Bolje pozno kot nikoli. Ni pa še jasno, ali si Cerar njegov odstop lahko privošči. Če želi, da bi bile čim prej predčasne volitve, si ga vsekakor bo.
Hrvatom je tako vseeno?
Zakaj pa se na hrvaški strani meje, potek katere, kot rečeno, še vedno ni določen, niso razveselili odločitve arbitražnega sodišča? Ker sta tamkajšnja vlada in sabor (hrvaški parlament) že večkrat ponovila, da je Hrvaška pred enim letom izstopila iz arbitražnega postopka, da v arbitražnem postopku o meji ne namerava več sodelovati, da arbitražno sodišče zaradi kršitev, ki si jih je privoščila Slovenija, po prepričanju Hrvaške ne more biti oziroma ni več nepristransko, da je arbitražno sodišče o meji med državama žal zamudilo priložnost, ki jo je sicer svojčas imelo. Da je Hrvaška dokončno in nepreklicno odstopila od arbitražnega sporazuma, je ob letošnjem praznovanju slovenskega dneva državnosti, ko je bila v Ljubljani gostja predsednika Pahorja, vnovič opozorila poudarila tudi hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović.
Mar to, da je arbitražno sodišče kljub temu sprejelo takšno odločitev, kakršno je, ni za nas dobra novica? Kdo pravi, da ni. Tudi lanska je menda bila. Katera? Že julija lani so se naši oblastniki zelo razveselili novice, da Evropska komisija nepopustljivo zagovarja nadaljnje delo arbitražnega sodišča, ki naj določi mejo med Slovenijo in Hrvaško. Že julija lani je bilo jasno, da v Bruslju ne podpirajo hrvaškega razmisleka o ustavitvi arbitražnega postopka. To je bil prvi zelo jasen signal, da bo tudi arbitražno sodišče v Haagu najbrž sklenilo, da želi nadaljevati svoje delo. »Naj bo jasno, četudi bo hrvaški sabor izglasoval odstop od arbitražnega sporazuma, se bo delo arbitražnega sodišča nadaljevalo. Evropska komisija ne vidi nobenega razloga, da ne bi bilo tako, in niti nobene ustrezne alternative arbitražnemu postopku. Hrvaško poziva, naj še naprej vztraja v tem postopku,« je v Bruslju pomenljivo opozorila tiskovna predstavnica evropske komisije Mina Andreeva. Slednja je očitno že (vna)prej, že lani vedela, česa se bodo julija letos lahko razveselili Pahor, Cerar in, ne nazadnje, še posebno zunanji minister Karl Erjavec.
Ali odločitev o nadaljevanju postopka pred arbitražnim sodiščem v Haagu sama po sebi pomeni, da bo to tudi s končno odločitvijo o poteku meje med državama razveselilo nas in razžalostilo Hrvaško? Seveda ne. Lahko bi sicer ves Piranski zaliv pripadel Sloveniji, ni pa to niti približno nujno. Ker ni nujno, da se bo uresničilo tisto, o čemur je Pahor sanjal že junija 2014: da se bo na koncu tako ali tako »za Slovenijo vse srečno in dobro končalo«.
Za kaj je Erjavec odgovoren? Se še spomnite, kako je že Hrvaška na podlagi svojih prisluhov dokazovala, da sta dr. Jernej Sekolec kot član arbitražnega sodišča, ki ga je predlagala Slovenija, in mag. Simona Drenikova kršila arbitražna pravila, saj sta se o taktiki, ki naj bi jo prvi v škodo Hrvaške uporabljal na sejah arbitražnega sodišča, dogovarjala kar po telefonu. Premier dr. Miro Cerar in zunanji minister Karl Erjavec naj o tem sicer ne bi nič vedela. Pa še kaj, Drenikova je Sekolcu po telefonu večkrat zagotovila, da sprotno o vsem obvešča ministra Erjavca, da on za taktiko ve. Zato ni nenavadno, da je šef vladnega Desusa Erjavec vsaj zdaj premierju Cerarju ponudil odstop. Nikoli ni prepozno. Slišati je, da ga je premier sam pozval, naj to stori. Zato, da se ne bi kdo začel spraševati, ali ni tudi premier, kot Erjavcu nadrejeni, odgovoren za vso arbitražno šlamastiko. Ker menda premier Cerar in minister Erjavec »nista vedela«, čeprav je bil drugi sprotno o vsem obveščen, je prvi vesel, drugi v zadregi. |
Za kaj je Erjavec odgovoren?
Se še spomnite, kako je že Hrvaška na podlagi svojih prisluhov dokazovala, da sta dr. Jernej Sekolec kot član arbitražnega sodišča, ki ga je predlagala Slovenija, in mag. Simona Drenikova kršila arbitražna pravila, saj sta se o taktiki, ki naj bi jo prvi v škodo Hrvaške uporabljal na sejah arbitražnega sodišča, dogovarjala kar po telefonu. Premier dr. Miro Cerar in zunanji minister Karl Erjavec naj o tem sicer ne bi nič vedela. Pa še kaj, Drenikova je Sekolcu po telefonu večkrat zagotovila, da sprotno o vsem obvešča ministra Erjavca, da on za taktiko ve. Zato ni nenavadno, da je šef vladnega Desusa Erjavec vsaj zdaj premierju Cerarju ponudil odstop. Nikoli ni prepozno. Slišati je, da ga je premier sam pozval, naj to stori. Zato, da se ne bi kdo začel spraševati, ali ni tudi premier, kot Erjavcu nadrejeni, odgovoren za vso arbitražno šlamastiko. Ker menda premier Cerar in minister Erjavec »nista vedela«, čeprav je bil drugi sprotno o vsem obveščen, je prvi vesel, drugi v zadregi.