LJUBLJANA – Konzorcij prodajalcev približno 53-odstotnega deleža največje slovenske trgovske družbe Mercator je svoj delež prodal hrvaškemu Agrokorju. Presenečenje? Sploh ne. Pogodbo so sklenili, točno tako, že pred enim letom, le formalnopravno še ni bila uresničena do zdaj, saj kupnina (prvi del kupnine) še ni mogla biti nakazana. Obe pogodbeni strani (prodajalec in kupec) sta se zdaj uskladili, da bo datum nakazila kupnine današnji dan. Po več kot petih letih dogovarjanja je hrvaški oziroma Todorićev Agrokor za dobre (!) pol milijarde evrov postal lastnik Mercatorja.
Poraz kolhoznikov?
Ampak kako, se boste najbrž vprašali, Mercator smo prodali kljub vsemu, na kar so v tako zelo teatraličnem slogu opozarjali mag. Alenka Bratušek, mag. Dejan Židan, Zoran Janković in celo liberalni Desusov poslanec v Evropskem parlamentu Ivo Vajgl kot zastopnik (liberalnih?) kolhoznikov, ki sicer svojega denarja le ne bi radi namenili za »reševanje« našega največjega trgovca. Ja. In kljub nasprotovanju sindikatov, ki kot da še niso doumeli, da nekdanja predsednika jugoslovanskega zveznega izvršnega sveta Branko Mikulić in Milka Planinc ne moreta več odločati, kdaj in komu se sme nekaj prodajati.
Šalo na stran, vlada mag. Alenke Bratušek bi lahko že pred enim letom onemogočila prodajo Mercatorja Agrokorju. Če bi to hotela. Uporabiti bi resda pred očmi Evropske unije morala tako imenovano gojzarsko strategijo. Če bi si upala, je imela za to v rokah vse vzvode, predvsem svoj vpliv na odločitve državne NLB. Pa si ni upala oziroma, bolje rečeno, takrat Slovenija še ni bila sredi predvolilne kampanje in zato nikomur še ni bilo treba s postopanjem pred Mercatorjevimi trgovskimi centri nabirati naklonjenosti vsaj nekaj tisoč naivnih volivcev (in si s tem morda le zagotoviti vrnitev v državni zbor). V času pred volitvami je, kot vemo, pomemben vsak volivec, v Mercatorju pa je (samo v Sloveniji) 12.000 zaposlenih, potem so tu še vsi njihovi družinski člani, pa zaskrbljeni dozdajšnji Mercatorjevi dobavitelji itn. Danes zganjanje vika in krika že (še kako) prav pride vsem tistim, ki jih je upravičeno strah za svojo politično kariero, saj ne vedo, ali se bodo po predčasnih državnozborskih volitvah, ki bodo 13. julija, še lahko obdržali nad parlamentarno gladino ali bodo politično poniknili. Z navidezno iskreno skrbjo za usodo Mercatorja legitimno poskušajo reševati predvsem svojo politično kariero.
Skratka, najprej si je treba pošteno priznati, da je konzorciju prodajalcev približno 53-odstotnega deleža največje slovenske trgovske družbe Mercator s Pivovarno Laško na čelu vendarle uspelo skleniti dober posel z Agrokorjem. Dober, ja. Prvič, Agrokor bo Mercatorju zagotovil 225 milijonov evrov tako imenovanega podrejenega posojila, od česar bodo banke – mimogrede, 55 bankam upnicam Mercatorja se je uspelo dogovoriti za reprogram posojil – prejele 200 milijonov evrov, preostalih 25 milijonov evrov pa bo namenjenih za obratni kapital. Drugič, za delnice za tisti del Mercatorja, ki ga je kupil, bo Agrokor odštel približno 325 milijonov evrov.
Naj se sliši še tako neverjetno, vendar bo Mercator, če že, škodo utrpel kvečjemu zaradi tistih, ki nas (Mercatorjeve potencialne potrošnike) prepričujejo, da bo z njegovimi trgovinami in z blagom, ki ga lahko danes še lahko najdemo na njihovih policah, zaradi prodaje Agrokorju marsikaj narobe. Kot bi Mercatorjeva konkurenca najela lobiste in poskušala dozdajšnje Mercatorjeve kupce preusmeriti drugam, k drugim trgovcem?
Glede na ves cirkus, ki so ga v zadnjih dnevih vehementno in s figo v žepu zganjali posamezni predstavniki strank, ki podpirajo vlado v odstopu, čeprav so se zavedali, da je posel že dobesedno tik pred uresničitvijo, si, roko na srce, ni težko odgovoriti niti na vprašanje, zakaj so za nakup slovenskih podjetij zainteresirani tako rekoč samo še balkanski kupci, predvsem kupci z drugih delov nekdanje Jugoslavije. Zahodnoevropskim kupcem pač ni do tega, da bi vlagali v vse bolj balkanski Sloveniji.
Mag. Alenka Bratušek je pred tremi dnevi sklicala sestanek o prodaji Mercatorja s predsednikom uprave Nove Ljubljanske banke (NLB) Jankom Medjo, predsednikom nadzornega sveta NLB Gorazdom Podbevškom in s prvim možem Slovenskega državnega holdinga (SDH) Matejem Pircem. Marsikdo je ob tej novici celo že pomislil, da so se dobili zato, da bi proslavili prvo obletnico podpisa pogodbe o prodaji Mercatorja Agrokorju. Pa ni šlo za to. Sklicani trojček je moral Bratuškovi obljubiti, da ima pogodba o prodaji 53-odstotnega deleža Mercatorja protikorupcijsko klavzulo, da NLB le ne bo financirala prevzema največjega slovenskega trgovca in da je v pogodbi tudi zaveza, da se število zaposlenih v Mercatorju ta hip (še) ne bo dodatno zmanjšalo. Vse to je Bratuškova sicer zelo dobro vedela že pred sestankom. Po sestanku so vsi štirje strumno stopili še pred televizijske kamere in fotografske objektive ter hiteli zagotavljati, da se Bratuškova ne želi vmešavati v postopek prodaje Mercatorja. Jasno, da se ne. Ona se je zgolj legitimno pripravljala na 13. julij. |
