Blizu Kemisa še ena tempirana bomba

VRHNIKA, LJUBLJANA, BOROVINCA – Pred manj kot mesecem dni so bili vsi mediji polni spominov na černobilsko nesrečo. Vsi smo se ponovno čudili, kako počasi so reagirale z zaščito ljudi in opozorili o radioaktivnem sevanju oblasti takratne Sovjetske zveze. Še 48 ur po eksploziji reaktorja so namreč v Černobilu živeli povsem brez skrbi, otroci so hodili v vrtec in šolo, odrasli v službo. Dolgih 31 let pozneje je situacija v Sloveniji povsem enaka. Po požaru v vrhniški tovarni Kemis so okoliški prebivalci prepuščeni sami sebi in strahu za svoje zdravje, saj od državnih institucij ne dobijo nobene prave informacije, če mednje ne štejemo opozorila, da je treba morebiti onesnaženo solato dobro oprati. Že osem dni pričakujemo poročilo o meritvah onesnaženosti zemlje, ki bi pokazalo, katere nevarne snovi so gorele v Kemisu in kaj to pomeni za zdravje ljudi in živali, a naj bi prve izsledke razkrili šele danes – na Agenciji RS za okolje bodo popoldne predstavili prve analize vzorcev tal na štirih lokacijah od skupno enajstih.

Pozivi k odstopu

Medtem smo informacije o nevarnih snoveh, ki na nas prežijo v zraku, vodi in zemlji, dobivali samo od okoljevarstvenikov. Ti so prepričani, da ima ta katastrofa izjemno velike razsežnosti, saj se v Sloveniji še ni zgodilo, da bi toliko strupov zgorelo in šlo v zrak, zemljo in vodo. »Preseneča me, da je direktor Kemisa še na svobodi in da ministrica za zdravje še ni ponudila svojega odstopa. Če bi bil jaz minister za zdravje, bi, blago rečeno, storil prav to,« nam je ob molku državnih organov povedal priznani mikrobiolog in okoljevarstvenik dr. Gorazd Pretnar, neutrudni borec za čisto okolje in zdravje ljudi. Po meritvah vode, ki jih je objavila Agencija za okolje (Arso), je na svojem profilu na facebooku objavil alarmantno sporočilo: »Utemeljeno sumim, da je gorel herbicid axiom AT. To je kombiniran herbicid iz treh aktivnih snovi, dve najdeni: atrazin in flufenacet. Atrazin je v Sloveniji prepovedan v od leta 2002. Flufenacet spada med acetanilide, kamor spada tudi prepovedan acetoklor. Oba sta hormonska motilca. Toliko za začetek, zgrožen sem. Torej, ali gre za črni trg s prepovedanim herbicidom ali dolgotrajno skladiščenje odpadka??? Delo in naloga za kriminaliste.«

Enega glavnih problemov vidi dr. Pretnar v tem, da se na eno najhujših ekoloških katastrof pri nas država sploh ni odzvala: »Pri nas kaže, kot da imamo Inštitut za varovanje kapitala, ne pa Nacionalni inštitut za javno zdravje in ministrstvo za zdravje. Ob taki katastrofi bi se spodobilo, da eni in drugi pokličejo na Arso in od njih zahtevajo spisek snovi, ki jih hrani Kemis, in o tem obvestijo ljudi. To je zame višek sprenevedanja, sama nesreča pa višek malomarnosti. Govorijo, da je bil samovžig, a povzročil ga je človek, ki ni pravilno ravnal s snovmi. Višek malomarnosti je, da v Kemisu niso imeli stalne požarne straže,« je prepričan.

Še ena tempirana bomba v bližini

V neposredni bližini vrhniškega Kemisa je tovarna Fenolit, ki je po mnenju poznavalcev še večja tempirana ekološka bomba kot Kemis. Tisti z malo boljšim spominom se je spomnijo po več hudih nesrečah in eksplozijah, med drugim tudi s smrtnim izidom, še bolj pa pri tem vzbuja skrb to, da so vse poskušali prikriti in tožili novinarje, ki so o tem pisali. O vsem, kar se je tam dogajalo, so molčali tudi državni organi. Podjetje že od leta 1953 izdeluje fenolne mase oziroma umetne smole in njihova proizvodnja samo še narašča. Na leto s proizvodnjo ustvarijo okoli 50.000 ton različnih tipov smol in s 6000 tonami fenolnih mas – duroplastov več kot 28 milijonov evrov prometa. Na njihovi predstavitveni strani se tudi pohvalijo, da so locirani blizu Ljubljane, kar pa okoljevarstvenikov in poznavalcev prav nič ne veseli. »Poleg Kemisa in Komunale Vrhnika je to že tretja ekološka bomba, ki lahko vsak čas izbruhne in takrat bomo v riti,« nam pove neimenovani poznavalec in trdi, da bi, če bi se v Fenolitu zgodilo to, kar se je v Kemisu, posledice čutila tudi Ljubljana.

Prikriti sodi
in eksplozije

Da vsekakor ne gre za podjetje, ki bi skrbelo za varnost ljudi in okolja, kažejo podatki o številnih nesrečah, ki so se tam zgodile, in o nenavadnem ravnanju z nevarnimi snovmi, ki nastajajo v proizvodnji. Tako se je dolga leta govorilo, da imajo nekje zakopane sode z nevarnimi odpadki, kar so v Fenolitu ostro zavračali in celo prekopali tovarniško zemljišče, da bi dokazali, da jih ni. Po dolgem vztrajanju vaškega odbora in po večkratnem iskanju so sode leta 1997 le našli, zabetonirani so bili pod skladiščem za cisterne.

Leta 2006 je v delovni nesreči pri vzdrževalnih delih umrl Marko Šuštaršič, Franc Molk je bil hudo ranjen. Fenolit je krivdo za tragedijo zvračal na oba delavca, a je po šestih letih pravdanja le moral priznati krivdo in plačati odškodnino. Da poročanja o vsem skupaj niso bili ravno veseli, so pokazali kar s tožbo proti novinarjem, ki o katastrofi niso hoteli poročati tako, kot so hoteli v Fenolitu.

Dve leti pozneje je v tovarni odjeknila močna eksplozija, vendar bližnji prebivalci, ki so jo seveda slišali, dolgo po poku sploh niso slišali ne gasilcev, ne reševalcev in ne policijskih siren. V tovarni namreč kljub temu, da je eksplodiralo v reaktorju za mešanje smol, kar bi lahko povzročilo uhajanje nevarnih snovi skozi trimetrsko luknjo, ki jo je eksplozija povzročila, sploh niso nikogar obvestili o nesreči. Kot so pozneje povedali gasilci, so morali delavci pred njihovim prihodom skriti dokaze o eksploziji.