BLED – Ana Kunčič, dekliško Kajdiž, se še živo spominja, kako je v vilo Mayerjevih za vogalom hotela Golf, ki ga takrat seveda še ni bilo, pred vojno zahajala na ure nemščine k Doris: »Doma na Mlinem nas je bilo deset otrok, mama pa napredna, zato je hotela, da se vsi naučimo tudi nemško. Kje so že tisti časi! O, Marija!« Nemščine se je učila dve leti: »Deset, enajst, morda dvanajst let sem imela. Štiri leta mlajša Doris je bila moja učiteljica. Super je bila, super!« Kmalu po vojni je vila Mayerjevih zazevala prazna. Ne za dolgo, oblasti so vanjo naselile mlado družino gradbenika Antona Kunčiča in njegove žene šivilje Ane. Pozneje sta jo odkupila od »narodne imovine« in temeljito prenovila.
Grenko-sladka nostalgija
Spomin 91-letne sogovornice Ane še vedno zlahka poišče davne dogodke, težje je z imeni ljudi in letnicami. Mayerjevi so bili pred vojno premožna družina, med drugim so turistom oddajali vilo Savica, njihovo je bilo tudi vse zemljišče pozneje zgrajenega hotela Golf.
Že po osamosvojitvi Slovenije je pri Ani lepega dne pozvonilo. Šla je odpret, gospe pred vrati prvi hip ni prepoznala, a brž, ko se je ta predstavila, da je Doris: »Povabila sem jo v hišo, prav tam je sedela, kjer zdaj vi. Seveda, jaz rada klepetam, pa sva si po toliko desetletjih, ki so minila od zadnjega srečanja in veliko se je vmes tudi zgodilo, imeli kaj povedati. Tri do štiri ure se je zadržala. Še nekajkrat se je zglasila, tudi s prijateljico, a zdaj že več let ne.« Ana ve, da je Doris s poroko v neapeljsko staro aristokratsko družino Pignatelli (iz nje je med mnogo pomembneži izhajal tudi papež Inocenc XII.) pridobila uradni naziv princese in da ima dva sina. Da bi se med katerim od Dorisinih obiskov skupaj fotografirali, se ne Ana ne princesa nista spomnili. Presenečena ob našem vprašanju, v katerem jeziku sta se pogovarjali, je Ana odvrnila: »Doris gladko govori čisto slovenščino.« Drugič spet, je povedala Ana, je pri njej pozvonil moški, ki pa ga niti po tem, ko se je predstavil, ni poznala: »Prosil je, ali dovolim, da si pogleda hišo, ker da se je tukaj rodil. Normalno, seveda, kar naprej. Ime sem mu pozabila. Tudi če je kaj omenil Doris, se ne spomnim več.« Sorodni prizori kot iz slovenskega filma Piran - Pirano, le da na Bledu.
Lepotica očarala princa
Film, mnogo slavnejši od omenjenega, je proslavil Doris Mayer, takrat že princeso Pignatelli. Slavni Federico Fellini ji je v filmu Sladko življenje, La dolce vita, iz leta 1960 namenil, da z Marcellom Mastroiannijem, ki je igral novinarja Rubinia, modrujeta o dobrih plateh dela. Kar je bil za ustvarjalce filma pravi obliž pred javnostjo glede na to, da so ga vatikanski Osservatore Romano in drugi mediji raztrgali zaradi prikazane lahkomiselnosti in neodgovornega ravnanja visoke družbe. Nedelavnosti princesi Doris resnično ne more nihče očitati – upokojila se je pri šele 77 letih, aktivna je še vedno.
O izletu v filmski svet in še mnogo dogodkih iz njenega življenja pripoveduje knjiga z naslovom Doris, le Ali di una Principessa, Doris, princesina krila. Pravkar jo z avtorjem Francescom Del Vecchiom predstavljata po večjih krajih Apeninskega polotoka. Iz zapisov v italijanskih medijih povzemamo, da se je Doris rodila 1926 na prelepem Bledu v Sloveniji, oče je bil pomemben bančnik. Potem ko so očeta v povojnem revolucionarnem brezpravju ubili, so se Mayerjevi odselili v Brazilijo, Doris v Italijo. Na Capriju se je prijavila na lepotno tekmovanje in že takoj osvojila naslov miss Capri. S krono lepotne kraljice je očarala princa Giovannija Pignatellija, tako da jo je zaprosil za roko. Poročila sta se v Rimu 29. junija 1949, naslednje leto dobila sina Luigija, tri leta pozneje še Federica. Zakonca sta v sedmih letih trajanja zveze trčila ob mnoge čeri. Bilo je v času, ko Italija še ni imela civilne poroke in razveze. Njun zakon je 21. aprila 1961 za ničnega razglasilo najvišje cerkveno sodišče.
Čeprav poročena in mati je Doris ostala vneta športnica. Odmevne uspehe je dosegala v disciplini skokov v smučanju na vodi, kjer je osem let osvajala naslov italijanske prvakinje, postala evropska šampionka in bila v Torontu tretja na svetu. V začetku petdesetih je nastopila v dokumentarcu En dan na Capriju kot živi oglas za smučanje na vodi.
Titova prazna obljuba
V knjigi je posebno poglavje namenila očetu, čigar izgube ni nikoli prebolela. Ker je med vojno vzdrževal številne partizanske družine, je menil, da mu pred osvoboditelji ni treba bežati. Doris ne more pozabiti zadnjega očetovega pogleda, ko so ga prijeli in odpeljali. Obsodili so ga na vsega šest mesecev zapora, a v tistih negotovih časih so Doris obhajale zle slutnje. Ukrenila je vse, da bi očeta rešila – celo do Tita ji je uspelo. Maršal ji je segel v roko in dejal: »Tovarišica, vrni se domov, vse je urejeno.« Doma pa so zaprli še njo. V nekem intervjuju je izpovedala: »Očeta so kmalu potem ubili. Tudi mojo mamo, sestro z možem in majhnimi otroki ter mene so vrgli v ječo in nas potem v mrazu in snegu izgnali peš čez Karavanke.«
Po zlomu Jugoslavije jima je s sestro Edo uspelo s postopkom za očetovo rehabilitacijo, kar jima je odprlo pot za vrnitev Mayerjeve palače pri Tromostovju, na Wolfovi 1, starejšim Ljubljančanom poznani kot Spodnja Nama.
Povojno lastno trpljenje je zganilo njeno srce, da je sama in tudi v sodelovanju z Vanesso Redgrave in drugimi zbirala pomoč za otroke v Sloveniji ter najbolj nemočne žrtve vojne v Bosni, na Kosovu in v Afganistanu. Za ta namen je sodelovala s slovenskimi vladnimi predstavniki in s slovensko organizacijo Rdečega križa. Za človekoljubna dejanja, med drugim je zbirala denar za posodobitev mladinskega okrevališča na Debelem rtiču, je leta 1996 prejela zahvalno listino Naše žene.
Po mnenju Del Vecchia bi morala slovenska javnost o princesi Doris in njenem osamosvojitvenem prispevku – s posredovanji pri vplivnih ljudeh v Nemčiji in Italiji – več vedeti.
Mondeno v rastlinjaku
Princesa Doris, ki je začela svoj vzpon kot manekenka in fotomodel, se je v poznejših letih posvetila obnavljanju starih vasi, o čemer je pisala strokovne prispevke za revijo Architectal Digest. V Rimu si je uredila mondeno stanovanje v starem rastlinjaku, na svež zrak pa hodi v svoj počitniški dom v srednjeveški vasici. Kljub letom si še vedno privošči ježo in smučanje.