Evropsko prvenstvo v atletiki? Hmmm ... V Zürichu so za nove države, ali so iz mešanih zakonov ali pa so otroci emigrantov, nastopili tudi atleti in atletinje iz Gambije, Nigerije, Angole, Brazilije, Kenije, Etiopije, Eritreje, Senegala, Kurasaa, Surinama, Kube, Konga, Egipta, Jamajke, Tajske, Toga, Zanzibarja, Čada ... Celo za Bolgarijo je v štafeti nastopila temnopolta sprinterka, za Hrvaško pa sta tekla kroatski Francoz na 400 m ovire in ameriška maratonka, katere oče je Hrvat. Da pri Franciji in Veliki Britaniji, nekdanjih kolonialnih velesilah, sploh ne omenjamo, koliko kadrov so počrpali iz čezmorskih ozemelj. Enako smo videli že na svetovnem nogometnem prvenstvu z integracijo priseljencev v izbrane vrste Švice, Nemčije, Nizozemske in Belgije; tudi slednji imata bogato kolonialno zgodovino.
Vse je logično. Nekdanje ozemeljske vladarice sveta so bolj ali manj gospodarsko in socialno urejene države, prav tako seveda Nemčija, Švica in skandinavske dežele, ki so rekrutirale večino atletskega tretjega sveta. Slovenija je na robu dogajanja, funkcionalno v razsulu in brez kompasa, zato so daleč časi, ko so atletske barve dežele pod Alpami branili Vzhodna Nemka Britta Vörös, Jamajčanka Merlene Ottey in Američan Brent LaRue, ki so v Slovenijo prišli tudi iz drugačnih nagibov. Pa še nekaj, kar pove dosti o lagodnosti modernega sveta; kdo se bo tukaj tekmovalno mučil v tekih na dolge proge? V Eritreji vsak mulc teče hitreje od razvajene slovenske mularije.
Slovenski izkupiček na atletskem EP, brez odličja, je realno stanje domače kraljice športov. Imamo tri rodove atletov, žlahtni starejši bo poskušal na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru leta 2016 iz sebe iztisniti še labodji spev, nekaj mladih v ozadju je. Strokovno trenersko delo je na plečih zanesenjakov in milni mehurček ambicij slovenske atletike se je v Švici razpočil. To je tudi odsev kaotične življenjske stvarnosti in obilnejši atletski priliv kadra iz tretjega sveta na te prostore je le fatamorgana.
