Blaža in Žaka zadnji
 hip rešili skozi okno

ŠENTJERNEJ, GORENJE GRADIŠČE, KOSTANJEVICA NA KRKI – Nove obilne padavine, ki so v noči na soboto zajele Slovenijo, so povzročile neznosne težave tudi na območju šentjernejske občine. Divjali so hudourniki, narasli so potoki in reke, poplavljalo je hiše, gospodarska poslopja in polja, neprevozne so bile ceste (tudi zaradi številnih udorov in plazov). »Ponoči je namreč padlo od 30 do 80 litrov na kvadratni meter,« je pojasnil vremenoslovec Brane Gregorčič.

»Zgodila se je naravna katastrofa, ki je ne pomnimo!« pa je moral včeraj priznati Erik Textor, poveljnik PGD Šentjernej, ki je tudi vodil štab stotih gasilcev. Ti so se morali zbrati na – sodni dan. Ko je hotelo nebo izcediti vse, kar je imelo, do zadnje kapljice. »Padalo je kot pri norcih, bilo je nepredstavljivo!«

Sodni dan

Ob pol polnoči sta jih kot prva poklicala Leganova iz sosednjega Šmarja. Hudourniška voda, ki je na lepem zavzela kar glavno cestišče, jima je zalila hišo. »Nakar se je vsulo,« se je neštetih klicev na pomoč spominjal Textor, ki je, čeprav s terenskim vozilom, komajda prihitel do gasilskega doma, saj je bila tudi glavna šentjernejska cesta že povsem pod vodo: toliko je še ni bilo, pravijo domačini! Padavine so povzročile popoln kaos in zmedo, dramo za dramo, najhujša je bila vendarle v Gorenjem Gradišču, kjer se je pobesnela voda znesla nad podnajemniško družinico Vdovč, edino, ki so morali izseliti.

Tam skozi teče potoček Pendirjevka. Ki pa je čez poletje tako suh in presušen, da otroci mirno iz generacije v generacijo tekajo po njem in se igrajo. Ob zadnjih in silovitih poplavah leta 2010 so domačini celo ugotavljali, »da se bodo morali Gorjanci povsem odpreti, če bo hotela Pendirjevka kdaj prestopiti bregove?!« Ne vem, ali so vedeli ali izzivali, toda čedalje večja poseka gorjanških gozdov, tako smo pozneje izvedeli, botruje tudi zadnjim poplavam. Nekdo nam je dal celo jasno vedeti: »Naravnih pregrad, ki bi zadrževali vodo z Gorjancev, je namreč vse manj in manj!«

Pod posteljo voda

Prej ali slej je moral torej priti – ta sodni večer. Martina Vdovč je oba sinova, 8-letnega Blaža in 4-letnega Žaka, poslala k počitku. Zunaj pa je deževalo in deževalo. Še zakurila je in se tudi sama zleknila k možu. Bilo je že blizu polnoči, ko je začelo zunaj nekaj pokati. Prav nič pa nista slutila, da je bilo tedaj okoli njiju že vse polno vode, ki je pridrla z vseh koncev in krajev, iz bližnje hoste, iz potoka, hudournikov, podtalnice, ta brbotajoča voda pa je v tistem začela otroško hišico prenašati in jo v nekaj ves čas zabijala. »Kaj pa ropota?« je naenkrat vprašala Matijo. »Ne bi vedel!« ji je ta odvrnil, a se odločil, da gre preverit. In ko je že hotel vstati, je z nogama nenadoma stopil – v vodo. Ki se je, ne da bi vedela, takrat že razlivala po njuni spalnici. Šel je do vhodnih vrat in zakričal: »Plavamo, ostanite na postelji!« Prijel se je lahko samo za glavo, videl vse pod vodo, drvarnico, sosedovo škarpo, svoj avto, vse, vse, še več, v dnevni sobi je voda v curku bruhala iz stene, s tal, »bilo je, kot da bi odprl pipo,« se je z grozo spominjala Martina. »Le kako je to mogoče,« sta se spraševala zakonca. Bruhalo je še iz stranišča, na lepem je mimo priplavalo Matijevo orodje, »še celo iz strehe je začelo puščat,« je šlo Martini že skoraj na kisel smeh.

»Ko sem stopila iz hiše, sem imela vodo do pasu,« se je spominjala prvega stika s svobodo. »Za vrtno ogrado sem se morala za nameček še močno držati, saj bi me v nasprotnem odneslo!« Da, tako deroče je bilo.

Že kmalu so prišli gasilci. Skozi okno je bilo treba spraviti še otroka. Voda je drla. Starejši Blaž je poskušal prijeti gasilca, a mu je spodrsnilo in je padel nazaj ter čofnil v vse globljo vodo. »Zaradi tega, kar se nam je zgodilo, že tretjo noč joče, mlajši Žak pa pravi: 'V moji hiški je blato, v Gradišče ne grem več!'« Zdaj so pri babici v Grobljah. Tudi starši se zavedajo, da tu, kjer so se imeli tako lepo, kjer so spoznali najboljše možne sosede, ni moč več živeti. »Hiša je prepojena z vlago in fekalijami! Pohištvo je uničeno.«

Zajezili so nas!

Že naslednji dan je voda bruhnila nazaj, od koder je prišla. In za seboj pustila zaplate blata. Ko je Martina to videla, je na lastni koži občutila, kako se lahko usoda poigra, kako tanka je meja med tistim, ki daje pomoč, in tistim, ki jo prejema. Še pred nekaj tedni, ko je Balkan trpel za poplavnimi valovi, je organizirala humanitarno pomoč. »Kupila sem higienske pripomočke, vodo in še kaj ter poklicala brata, ki je motorist, da je pomoč odpeljal v dejansko prave roke.« Tedaj se je zazrla okoli sebe, po uničenem stanovanju, in zavzdihnila: »Še pred tedni sem drugim pomagala, zdaj sem pa na istem …«

Včeraj je za hip tudi v resnici posijalo sonce. »Kje si bil pa zadnjič?« se je zazrla tja gor. Ostala je brez odgovora. Kot tudi prebivalstvo vsaj petdesetih hiš (v šentjernejski občini), ki je bilo ob sodnemu dnevu v hipu odrezano od sveta. Ko je za nekaj dni postal najpomembnejše prevozno sredstvo – čoln.

Zdi se, da je brez pravega odgovora ostala tudi gostilničarka Dragica Stanič s Kostanjevice na Krki. Ki se ji je, odkar so v bližini zgradili obvoznico, življenje popolnoma porušilo. Od leta 2010 in od največjih poplav doslej trepeta – ob slehernemu dežku. »Hiša je stara več kot sto let! Lahko vam zatrdim, da poplavlja šele, odkar imamo obvoznico!« To je povedala tudi Pahorju in Cerarju, ki sta prišla v nedeljo obiskat poplavljence. Dragica je prepričana, da je postala talka inženirjev, ki so v Ljubljani v kabinetskem slogu izdelali načrte, domačine, ki s Krko in ob njej živijo že od pamtiveka, pa, kot pravi, ni prišel nihče vprašat. »Poglejte, voda je vedno tekla tam!« je s prstom kazala na dobro znano strugo. »Zdaj pa teče povsod drugod …« Prepričana je, da so za to krivi ali pomanjkljivi ali pa napačni prepusti. »Prej se je voda vselej normalno razlila, zdaj pa redno prihaja k meni domov. Zajezili so nas!« Ker je njena domačija zaščitena pod spomeniškim varstvom, ji pristojni ne dovolijo, da bi dvignila hišo. Dragica pa je imela pri roki še zadnjo rešitev: »Tistim, ki kradejo, naj takoj poberejo, z nabranim pa nam uredijo in povrnejo dostojno življenje.« To je povedala tudi Pahorju in Cerarju. Oba medtem že vesta, da bo škode, ki je bržkone, če smo prav razumeli Dragico, ne bi smelo biti, za več kot pet milijonov evrov! Celo dvakrat več kot ob najhujših poplavah leta 2010?!