Blaž že 13 let potuje po svetu z volovsko vprego

Železniki – V Selški dolini ve skorajda vsak domačin povedati nekaj malega o nenavadnih popotnikih, ki se ta teden počasi pomikajo po dolini, raztegnjeni med Škofjo Loko in Železniki. Ko se je včerajšnje jutro že umikalo popoldnevu, smo prišleke našli na travniku, ob katerem je lenobno žuborela Zadnja Sora. Dva svetla vola z rogovi, zavihanimi visoko v zrak, krava, teliček, pes, petelin in pokrit lesen voz z dimnikom, iz katerega se kadi. Tabor, kjer so preživeli minulo noč, je bil obdan z ograjico. Na glasen pozdrav se iz okna, nameščenega v vrh vozu, prikaže roka in pomaha v pozdrav. Malo zatem se približa bradati mož srednjih let in prijaznih oči. Takoj da vedeti, da ne daje rad intervjujev. »Potujem zaradi sebe, ne zato, da bi širil kakšne misli ali koga poučeval in prepričeval. Kdor želi, se lahko zaplete v pogovor z menoj, ne maram pa, da bi si ljudje o meni ustvarili mnenje, ne da bi me spoznali in se pogovorili z menoj,« pravi. S sogovornikom, ki je videti, kot da bi bil vzet iz nekega drugega časa, se zapletemo v pogovor in se debelo uro pozneje, po skodelici vročega črnega čaja, poslovimo kot prijatelji.

V vozu tudi peč na drva

Pravi, da je Blaž oziroma Balázs, kot to ime napišejo na Madžarskem, kjer se je rodil pred 31 leti. Pa priimek? »To je samo nekaj, kar označuje družino. Če bo že kaj napisano v časopisu, naj piše, da sem Balázs,« zamahne z roko. Nekje izza prikolice pride še en sopotnik, a se temnolasec kakih dvajsetih let tako hitro odsmuka v bližnji gozd, da z njim ne utegnemo spregovoriti niti besede. »Šel je na hrib, da vidi, kakšen razgled se bo odprl pred njim, malo bo verjetno tudi meditiral,« njegov hitri odhod kar malce opraviči Balázs.

Na poti je že 13 let: »Od svojega osemnajstega rojstnega dne potujem. Tako sem se odločil, to je del mene. Voz sem si po vzoru tistih, ki jih na Irskem uporabljajo potujoče romske družine, izdelal sam. Najprej sem z njim prepotoval Madžarsko in prekrižaril Karpate. Tokrat je prvič, da sem se odpravil v drugo smer. V Slovenijo sem vstopil pred petimi tedni, čez kak teden jo verjetno že zapustim in stopim v Italijo.« Kot pravi, je njegov končni cilj Francija. Kdaj namerava prispeti do tja? »Tega ne vem. Lahko, da pridem do tja, ni pa nujno,« se nasmehne v odgovor in povabi na skodelico čaja.

V pokritem vozu ponudi stolček, morda je to celo zaboj, nameščen nasproti peči, v kateri tlijo drva. V zgornjem delu peči se, shranjen v podolgovat pekač, ravno greje kruh, na čajniku, ki sedi na plošči, bo kmalu zavrela voda. Da se kruh ne bi prismodil, previdno obrne pekač. Nato mi natoči močan črni čaj v temno skodelico lepo zaobljene oblike.

Prosi, naj ne fotografiram notranjosti voza, saj je to njegov dom. Domov seveda ne povabimo kogar koli, ampak le prijatelje. Tako si poskušam zapomniti vse, kar me v tesnem in precej temnem prostoru obdaja. In tega ni malo. Tu je nekaj slik in podob, za katere lahko sklepam, da so jih popotniku namenili verujoči. Tu so napisi v madžarščini. Za tistega na prednji strani vozu izvem, da pomeni dolgo vozilo, pomen drugih ostane skrit. Na tleh je nekaj skrbno zaprtih steklenih posodic za živila, pred menoj je z dlakasto odejico prevlečeno počivališče, last prijaznega črnega kužka, ki se smuka med nogami. V tistem kotu voza, iz katerega je maloprej v pozdrav pomahala roka, je nekakšen pograd, do katerega ne vodi lestev. Tu je močna toplota, ki jo oddaja štedilnik na drva in te na senčnem jutranjem travniku prav prijetno pogreje.

Gostoljubni Slovenci

In tu je tudi pogovor v odlični angleščini, ki jo govori sogovornik. »Dostikrat na poti srečam popotnike in tudi v Sloveniji bolj ali manj vsi govorijo angleško. Nisem edini, ki bi potoval z vprego, sem pa eden redkih, ki imajo v vpregi vole – preostali imajo konje. Mi, ki v Evropi živimo takšno življenje, se kar dobro poznamo. In, kot vem, sem edini iz Madžarske, ki si je izbral takšen način življenja,« pravi, medtem ko sedi na robu voza in si na tanko odrezano rezino kruha z debelim in ukrivljenim nožem razporeja namaz. »Sem vegetarijanec. Kruh si vedno pečem sam. Mleka nikdar ne kupim, ampak ga namolzem pri kravi, ki me spremlja. Hrano mi podarijo dobri ljudje, ki jih srečam na poti, nekaj denarja tudi zaslužim s priložnostnimi deli, ki jih opravljam sproti,« pojasni.

Sklepam, da srečuje le dobre ljudi, kajti tisti, ki jim ni mar drugih in imajo dovolj opravka že sami s seboj, ga verjetno obidejo. »V Sloveniji so ljudje zelo gostoljubni, prijazni. Sicer je tako, da so vsi ljudje dobri. Tudi če kdo kdaj naredi kaj slabega, v tistem trenutku verjetno misli, da je naredil tako, kot je prav.« Tako gladko mu teče misel in tudi potuje tja, kamor nas v vsakodnevnih pogovorih le redko odnese, da mi iz ust zleti vprašanje o tem, ali morda piše dnevnik ali spomine. »Ne,« pravi, »tisto, kar je namenjeno večnosti, bo vanjo tudi vtisnjeno, vse drugo se bo razgubilo.«

Kot je razbrati po dobri uri pogovora, potuje zato, ker je rad v stiku z naravo. In kako pride v stik z ljudmi, s prijatelji? »Tisti, ki se jim zdim zanimiv, pristopijo k meni, s prijatelji pa komuniciram prek elektronske pošte. Zanimive zgodbe, ki se mi zgodijo, prijateljem opišem tudi v papirnatih pismih,« pravi. Na vozu ima razporejene sončne celice, elektriko uporablja za polnjenje telefona in za luči, s katerimi si osvetljuje pot in ponoči tudi tabor. Časopisov ne bere, družabnih omrežij ne spremlja: »Ljudje, ki jih srečam na poti, mi povedo o vseh pomembnih stvareh, ki se dogajajo v okolici.«

Prav tako mu domačini pomagajo najti pravo pot. Ta ga ravno danes, po dnevu počitka na travniku ob Zadnji Sori, vodi z Gorenjske prek Petrovega Brda na Primorsko. Kdaj bo prišel do cilja, vse tja do Francije, ne ve. Z volovsko vprego je tempo potovanja pač tak, da na bolj strmem terenu napreduješ kakih deset, na ravnini pa lahko narediš tja do dvajset, petindvajset kilometrov na dan. Ko se bo začela zima, se bo za dva ali tri mesece nekam utaboril. In zatem – kdo ve?