DOL PRI BOROVNICI – »Želite kozarec vode?« No, glede na to, da tako razsaja ta pasja vročina, zakaj pa ne? »Hi, hi, težka bo!«
Že v naslednjem hipu smo namreč trčili ob nagajiv, a še kako iskren odgovor. Le malo prej smo se znašli pod Trebevnikom in uživali v še kako soparnem razgledu: pred našimi očmi se je razprostiralo Ljubljansko barje, napojeno s podtalnico, ki ob vsakokratnih poplavah vidno naraste. Takrat postane Barje – mogočno jezero. Vode bi moralo biti zato v izobilju. A kaj ko še vedno obstajajo predeli, kot je ta v Dolu pri Borovnici, kjer tudi v 21. stoletju ne premorejo – svojega vodovoda. In svoje pitne vode!
Železniški čuvajnici
Preberemo: »Železniško progo med Ljubljano in Trstom so uradno odprli 27. julija 1857 v navzočnosti številnih uglednih oseb, s cesarjem Francem Jožefom in štirimi nadvojvodami na čelu.« Bila je to Avstro-Ogrska in bil je to čas velikih tehnoloških korakov, čas huronskega napredka. Med temi koraki pa so tiste dni zgradili tudi več železniških čuvajnic. »V njih so živeli in delali čuvaji, njihova osnovna naloga je bila omogočanje varnega prometa. Zaradi uspešnega izvajanja čuvajske službe so morale biti čuvajnice postavljene zelo na gosto, tudi na manj kot 500 metrov, pod pogojem, da se je od ene do druge videlo.« In še: »Na samem začetku so bile čuvajnice večinoma stanovanje za čuvaja z njegovo družino in njegovo službeno mesto.« Veliko čuvajnic je železnica potem prodala. Danes so predelane in nerazpoznavne.
Če bi videli hiši Miklošičevih in Novakovih, vam ne bi niti na kraj pameti padlo, da sta bili to nekoč – čuvajnici. Le množica delavcev, ki je v najhujši pripeki obnavljala po žledolomu še vedno uničeno štreko, je dajala slutiti, da je to območje – zgodovinske železnice. Glasnost vlaka, ki je že po nekaj minutah ponovno pribrzel, ni niti približno dovolil umirjenega pogovora. Hiši sta se močno zatresli. Na fasadi smo opazili vidne razpoke. Zagledali smo se v serijo sodov in kant, v katerih se je kopičila kapnica. Ti neugledni zbiralniki so obkrožali obe hiši. Povsod so bili. V 21. stoletju!
Uničili štirno
V prvi hiši, tik ob štreki, je gospodar Emil Miklošič, v drugi, prav tako ob progi, Marijan Novak. Prvi se je rodil v Prlekiji, drugi v Medžimurju. Prvi ima ob sebi še ženo Marijo, sina Matjaža in njegovo Andrejo ter njune tri sinove, 12-letnega Nika, 10-letnega Tima in 8-letnega Roka. Drugi biva z mamo Viktorijo, ženo Cvetko, hčerko Evo in sinovoma – mlajšim Juretom in starejšim Blažem. Ta trpi za multiplo sklerozo in je revež na vozičku, obsojen na posteljo.
Emil, vodovodni inštalater, je že od decembra na bolniški, boli ga hrbtenica. Toda ne tako kot Marijana: nekdanji gostinec ima namreč še neprimerno hujše težave s križem ter ukleščenim živcem, strokovno se temu reče diskus hernija. »Niti sfinktri mi ne delajo!«
A kaj bi o njunih boleznih in bolečinah, če pa fanta – nimata vode. In čeprav sta zanjo plačevala – samoprispevke.
»Nikoli nismo imeli vodovoda!« v tistem vzklikneta v en glas. Odkar so se naselili v te nadbarjanske kraje, Emil je tu že 40 let, Marijan pa že skoraj pol stoletja, čista resnica, nimajo vodovoda! Njihov edini vodni vir je 150 let stara železniška štirna. Ki pa je, reva, zdržala do prejšnjega tedna! Takrat so jo namreč marljivi železniški delavci pod žgočim soncem (pri silovitem štemanju) uničili. »Prej je lahko hranila med 16 in 20 kubiki vode, zdaj le še štiri!«
Mimo občine
Takrat je vnovič prihrumela jeklena kompozicija. »Ampak v primerjavi z dizelcami, ki so se še nedavno tod podile, ni to nič!« pove Marijan, čeprav obe bajti – vidno zatrese. Najbližji sosed Emil hipoma vskoči in reče, da so prav te onesnaževale njihovo vodo, redno je videval naftne madeže na vodni gladini. Potem pa iz njegovih ust vendarle izvemo, da obstajata nizka in visoka cona vodovodnih inštalacij, da pa je iz nizke cone premalo pritiska, »da bi prejemali vodo«! S prstom je pokazal proti Barju: »Tamle je več kot 80 metrov globoka vrtina, od koder se napaja komunalni vodovod!« Od koder vodo prejemajo Vrhničani, Borovničani, celo Ljubljančani. »A kaj ko smo previsoko!« v brezupu vzklikne še Marijan.
Pravzaprav so previsoko, a tudi prenizko. Pred osmimi leti, smo izvedeli, so omogočili še rezervoar gori na Lazah, sto metrov višje, to je visoka cona, od tam bi prav tako lahko prejemali vodo. Pa je ne. »Za 500 metrov vodovodnih inštalacij jim je zmanjkalo!« vzkipi Emil in pokaže na občinske veljake od a do ž, od Ocepka in Močnika, do zdajšnjega župana Čebele. Soseda sta zato sklenila, da bosta do vode prišla, če drugače ne, mimo občine.
Varčevalci z vodo
Le nekaj trenutkov pred našim obiskom se je namreč Emil dogovoril z nadzornim železniškim organom, ki je tudi lastnik zemljišča, po katerem bi šel vodovod. »Izdelajte in uredite projektno dokumentacijo, kje naj bi vodovod potekal, pošljite priporočeno na železnica, mi pa bomo odobrili!« Financirati (za okoli pet tisočakov) bodo morali vseeno sami. Doslej so železnice za takšen poseg od občine zahtevale odškodnino, to pot, saj so jim, ne nazadnje, uničili vodnjak, od Miklošičev in Novakov ne bodo zahtevale ničesar.
Vse doslej so imeli srečo, hvaležno priznavata, saj so jim na pomoč solidarno priskočili gasilci in prijatelji ter jim dostavljali vodo. »Sicer pa smo že vso življenje navajeni varčevati z vodo, še zdaleč ne razsipavamo z njo!« pove Emil. »Vrtove zalivamo izključno s kapnico, avtomobilov ne peremo, tudi prhamo se še kako zmerno!« razjasni Marijan. Ker njihova voda ni pitna, jo prekuhavajo.
Ničkolikokrat so otroci vpraševali Emila, »fotr, pa kaj si počel, da nisi vodovoda zrihtal«?
»Ja, pišuka, jaz bi ga že, če bi bila možnost, pa je ni bilo!«
Dozdeva se, da bodo v 21. stoletju to najosnovnejšo in tekočo potrebščino – slednjič – le dočakali.
Občina odplačuje kredit »V času mandata novega župana Bojana Čebele so povsem upravičena pričakovanja, da se (do)končno vzpostavi vodovodno omrežje. Žal pa ta hip končujemo kohezijske projekte, ki zahtevajo vsa razpoložljiva sredstva, tu pa je še kredit, ki ga odplačuje občina,« je v županovem imenu pojasnil Jernej Nučič. |
Investicija za 40.000 evrov »Žal v podrobnosti, kako je bilo v preteklosti dogovorjeno in mišljeno, ne morem komentirati, saj sem na občini šele eno leto,« je odgovoril Jernej Nučič, občinski referent za borovniško komunalo. »Sicer pa imata ti dve hiši višinsko koto na koti železnice, kar pomeni, da je pritisk iz glavnega vodohrana nezadosten. Zato je treba narediti dovod z zgornje strani, kjer je zadosten pritisk. Lani smo tako v njihovo smer že zgradili dodatnih, mislim da okoli sto metrov vodovoda. Že v načrtih prejšnjega župana je bilo, da se ta investicija nadaljuje in izpelje. Ker pa je njena vrednost 40.000 evrov, je to za občinski proračun (in za samo dve hiši) izjemen zalogaj. Nerealno bi bilo tudi pričakovati, da bi hiši prostovoljno zbrali, denimo, polovico tega zneska. Problemov je sicer več; včeraj smo imeli pogovore z železnico na temo služnosti, oglasim se tudi pri Miklošičevih!« |
