Slovenci smo nekako obsojeni na prepire. Vsakovrstne. Ne le z zunanjimi sovražniki alias lepa njihova, zelo radi se spopadamo kar sami s seboj. Tokrat sta se na bojnem polju ne prvič znašli Cerkev in država. Eni bi, da župniki, škofje, farje ali kdor koli že od cerkvenih dostojanstvenikov ob odprtju šolskih novogradenj ali zgolj prenovljenih prostorov primerno požegnajo hramove učenosti, drugi so ostro proti.
Zgodilo se je na prvi šolski dan na Polici pri Grosupljem ob odprtju nove podružnične šole. Nekdanji vojaški kurat dr. Jože Plut in domači župnik Slavko Judež sta ob koncu svečane prireditve v šolski telovadnici požegnala objekt, Boga zaprosila, naj varuje učence ter učitelje, nakar so zbrani, med katerimi je bil tudi predsednik države Borut Pahor, zmolili očenaš. Srečni, ponosni in zadovoljni so potem krajani ter gostje odšli na svoje domove. A glej ga, zlomka! Škropljenje blagoslovljene vode po novozgrajenih šolskih stenah je zmotilo ministrico Majo Makovec Brenčič. Zdaj znano tudi kot kandidatko še nekaj mesecev vladajoče SMC za prihajajoče predsedniške volitve. Cerkev in šolnike je prijavila inšpektorjem. Saj da gre za kršitev 72. člena zakona, ki zagotavlja avtonomijo šolskega prostora. Nemara. A tudi ustava je jasna, ko pravi, da je izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju svobodno. Sploh pa žegen ni del učnega procesa. Ni denimo verouk.
Naj mi Bog oprosti, a v cerkvi nisem bil od otroških nog. Bil pa sem v šolah, tudi takih, ki so jih farje požegnali. Ne spomnim se, da bi kdo imel zaradi tega bodisi dodatne težave bodisi odpustke. Da bi se tisti, ki so verjeli v Boga, angele, parklje, Jezusa, Marijo, Jožefa, zavoljo župnikovega blagoslova kaj lažje učili, drugim pa bi po stenah našpricane kaplje žegnane vode škodovale in izpirale znanje iz glave.
Nič nimam proti obredom, ki so del naše tradicije. Naj bo to neobvezni šolski žegen, trganje bedres z božičnih puranov ali rezanje velikonočne šunke. So radostni del naše preteklosti. Če hočete, tudi slovenstva.