Glasovanje je običajni družinski postopek odločanja o pomembnih vprašanjih. Pri družinskih volitvah se ženskam ni bilo treba nikoli boriti za svojo glasovalno pravico, poznam pa primere, ko se zanjo precej neuspešno potegujejo moški. Pri nas imava volilno pravico oba, otroci pa le pri vprašanjih, ki niso odločilnega pomena za obstoj družine. Ko jim z ženo rečeva, da je dovolj besedičenja, je demokracije konec. Se pa zato dogaja, da najina glasova končata vsak v svojem taboru in je potreben še en krog glasovanja in potem še eden. Dokler eden ne popusti, pri čemer moram spet priznati, da so ženske v tisočletjih izpopolnile metode prepričevanja. Ugotovile so pač, da so bolj kot grožnje učinkovite rdeča šminka in negližejček.
To nedeljo se bodo volitve premaknile iz dnevne sobe v vulkanizersko delavnico. V naši krajevni skupnosti se vse volitve, naj bodo državnozborske ali lokalne ali referendumske, odvijajo v prostrani pisarni soseda vulkanizerja. Situacija v naši občini na prvi pogled deluje precej družinsko: v drugi krog sta se prebila svetlolasa mlada dama in dosedanji županski ata z najbolj osladnim nasmehom – vsaj na predvolilnih plakatih –, kar sva jih videla jaz in Hollywood. V prvem krogu je imela ona dva procenta in pol prednosti. Tudi to je značilno družinsko.
Kampanja pred drugim krogom je mirna, sploh če jo primerjam s ptujsko, kjer v vrata kandidatov zabijajo nože. Naš trenutni še župan tako lovi zadnje glasove, v teh dneh so se asfaltirale ceste, ki se prej v celem mandatu niso hotele.
Pri nas smo asfalt že imeli, smo pa, že prej, dobili optiko. Toda: mar naj zato volim župana? Njegova nasprotnica po drugi strani tudi ni tako blond, ima konkreten program in nekaj delovnih dosežkov.
Ne vem, kako je v drugih družinah, ampak midva pred volitvami ne izbirava skupnega kandidata, vsak glasuje po svoji vesti. Saj po mojem drugje tudi, le da možje potem, ko jih žena vpraša, koga so obkrožili, rečejo, da njenega izbranca – za ljubi mir. In negližejček. V končni fazi na koncu moški vseeno zmagamo.
