LJUBLJANA – »Strategija, za katero je država plačala 413 tisoč evrov, prinaša zgolj pregled prometnih potreb Slovenije ob določenih predpostavkah razvoja gospodarstva in demografije. Je skupek ciljev, ki jih že poznamo. Ničesar pa nam ne pove, kako priti do teh ciljev, koliko sredstev bo za to potrebnih in kakšna bo finančna konstrukcija,« je v svojem blogu do Strategije razvoja prometa v Sloveniji kritičen Jože P. Damijan.
»Še enkrat odkrivajo toplo vodo«
Pravi, da ne pove nič novega in da se konča tam, kjer bi se pravzaprav morala začeti. »Konča se pri izhodiščih za pravo prometno strategijo. Je popolnoma neoperativen dokument.« Nadaljuje, da tisti, ki so strategijo pripravljali, očitno niso videli še nobenega strateškega razvojnega načrta. Pravi, da je z operativnega vidika strategija velik korak nazaj v primerjavi z Nacionalnim programom razvoja Slovenske železniške infrastrukture iz leta 1996. Velik korak nazaj je tudi v primerjavi s programom iz leta 2007 – Programom posodobitve in izgradnje javne železniške infrastrukture.
Po Damijanovem mnenju nova prometna strategija, ki je stala 413 tisoč evrov, še enkrat odkriva toplo vodo. »Kaj nam pove ta najnovejša vladna “Strategija brez strategije”? Pove nam, da na pristojnem ministrstvu za infrastrukturo nimajo nobenih prometnih prioritet, da ne vedo, kaj bi, in da v njihovih glavah vlada velika zmeda.« Pravi, da se v času, ko bi morali imeti pripravljen operativni načrt financiranja vlaganja v prometno infrastrukturo do leta 2030, ko bi morale biti prioritete že uvrščene v Operativni program za črpanje evropskih sredstev in bi že morala najmanj dve leti operativno delovati državna Družba za železniško infrastrukturo, se na ministrstvu za infrastrukturo še naprej »igrajo z dragimi prometnimi modelčki in sanjarijo«.
Napačne prioritete
Pravi, da se zmeda kaže tudi v tem, ko minister Gašperšič zagovarja stališče glede prometnih prioritet. Kritičen je do direktorja državne DRI Jurija Kača, ki »trosi neumnosti o prioriteti šestpasovnice okrog Ljubljane«. Zmeda se po njegovem kaže tudi v tem, ko ministrstvo zahteva, da v železniško infrastrukturo vlagajo Slovenske železnice in Luka Koper namesto države.
Da gre za strategijo brez strategije pojasnjuje v nadaljevanju. »Si predstavljate, da bi neko podjetje v krovnem strateškem dolgoročnem razvojnem dokumentu obstalo samo pri diagnozi stanja, pozabilo pa na prioritetno listo ključnih razvojnih projektov, na akcijski načrt ukrepov, na časovnico in finančno konstrukcijo izvedbe teh projektov?« In v zaključku dodaja, kaj bi si mislili o vodstvu podjetja, ki ne ve, kaj točno želi, s čim in kako priti do zastavljenih ciljev.
