V Böltincaj so pred kratkim pripravili tekmovanje v kuhanju chili con carne. Nekateri udeleženci so imeli na majicah napis Čili društvo Pomurje, eden je bil oblečen v Mehičana in imel na glavi sombrero. Zmagala je ekipa Böltinski tamburaši. Dogodek je pripravilo Društvo za kolesarstvo in umetnost Beltinci. Novica se bere, kot bi napisali, da je društvo neplavalcev pripravilo izlet na morje. Da ne bi kdo pomislil, ne gre za nobene fake news ali kakšen nateg. V tistem času ni bilo v Böltincaj niti Joeyja Skaggsa, ki slovi po tako imenovanih praktičnih šalah. Je pač bilo tekmovanje v kuhanju čilija z mesom. Nekateri so bili nad dogodkom zgroženi, češ, to ni naravno, ne pripada nobeni tradiciji v Beltincih, ki slovi po folklornem festivalu, grofici, Kreslinu, Marko bandi, skratka, dobri muziki, fajn ljudeh in ciganih. Mehičan v böltinskon parki pa da je preveč. Skoraj so to označili za grobo nespodobnost.
Res je, javna tekmovanja v kuhanju in pečenju vsega, kar nam pride pod roko, postajajo že nekoliko naporna, vendar gre verjetno bolj za pomanjkanje idej lokalnih turističnih organizatorjev kot za identiteto neke skupnosti, ki bi svojo jed res želela izpopolniti, ukrasti pozabi ali iz nje narediti svetovno znamenitost.
Dobra družba, liter pa slatina, malo muzike, nekaj se kuha in kaj hočeš več od sobote. Osebno me to res ne prizadene. Zaradi mene naj kuhajo tudi chili con carne. Enako me ne prizadene, kako ljudje živijo in na kak način obrezujejo drevje, niti me ne zanima, kako dolgo zdržijo pod vodo. Nekatere pa to prekleto moti. In to pri drugih. Moti jih, kako hodijo na dopust, kaj imajo za kosilo, kako živijo, celo kako obrezujejo živo mejo. V Murski Soboti je v bloku živela gospa, ki je bila brez nog. Marica. Krpala je najlonke. Ne vem, ali se to še počne oziroma že dolgo nisem nikogar slišal, da bi nesel krpat najlonke. Še ena veščina, ki jo je povozilo kolo napredka. Vse dneve je sedela ob oknu v pritličju, krpala najlonke in s prijateljicami komentirala ljudi, ki so hodili mimo. Vsako so vzele v zobe, ko je šla v službo, ko je šla domov, s kom je šla, zakaj, kako in tako naprej. Gospa je bila mali Zuckerberg. Nadzorovala je pomembna družabna omrežja. Zanimalo jo je vse, vedela je vse. Ko je kdo prinesel najlonke za krpat, je postavila še nekaj na videz nepovezanih vprašanj in podvprašanj, ki pa so dopolnjevale manjkajoče puzzle njenega vedenja.
Človek, ki se ves dan ukvarja z določenim področjem, pač postane mojster svoje obrti. Se izmojstri, dvigne raven senzibilnosti za podrobnosti. Po luknjah v najlonkah je ugotovila, ali je šlo za nemarnost, nesrečo ali celo za kakšno grobo nespodobnost. Gross indecency. To je bila formulacija sodišča, pod katero so zaprli Oscarja Wilda. Gross indecency ali homoseksualnost. Preganjajo jih še danes. To ni poklic, to ni prepričanje, to ni nekaj, s čim bi se posameznik moral ukvarjati, ker je nekdo to. Res je, ne moreš biti le to, tako kot ne moreš biti zgolj neplavalec, zgolj ozdravljeni alkoholik ali zgolj tisti, ki piše z levo roko. Saj se tudi ljubitelji hroščev in spačkov združujejo na podlagi delnega interesa, vendar so vedno še nekaj drugega. Nekateri moji favoriti Robert Mapplethorpe, Francis Bacon, Oscar Wilde so bili veliko več kot zgolj grobo nespodobni. Mnogo je vrhunskih intelektualcev, profesorjev, politikov, gospodarstvenikov, novinarjev, učiteljev ali navadnih delavcev, katerih prispevek k današnji družbi je izjemen tako na lokalni kot na globalni ravni. Ana Brnabić, nova srbska premierka, je ena tistih zadnjih primerov, ko nekdo pokaže, da je sposoben preseči lokalni um in ceni zgolj tisto, kar posameznik lahko stori za širšo družbo. Doslej vrhunska oseba, ko pa kandidira za premierko, naenkrat postane z njo vse narobe. Komentatorji so že v priimku videli težavo, saj bodo tujci njen priimek baje izgovarjali burn-a-bitch. Ko se želi posameznika diskreditirati, lahko hitro najdemo marsikateri razlog, zakaj ni primeren ali kompetenten. Tudi tisti, ki ne želijo na glas povedati, kaj jih moti. Da je homoseksualka. To pa ni naravno. Pa saj se ne bo v pretežno moški vladi dol dajala, da bi bil kdo prikrajšan, diskriminiran, ampak bo vodila izvršno politiko. Poznam človeka, ki na vsaki ženski najde nekaj lepega, in zagotavljam vam, da ga imajo raje v postelji kot tistega, ki najde vedno kakšno napako. Vsak kmet ve, kje je meja njegove njive in kje se začne sosedova. Pri poslanstvu in želji po urejanju ravnanj drugih si nekje moramo tudi sami postaviti meje. Tudi ko v Böltincaj kuhajo chili con carne. Pa naj ga.
