Uvedba energetskih izkaznic za stavbe je lep primer, kako velik je razkorak med besedami in dejanji politike. Vse Evropske komisije do zdaj so poudarjale velik pomen odpravljanja različnih birokratskih ovir. V ta namen so si celo izmislili geslo Think on small first, ki naj bi tako bruseljske uradnike kot tudi države članice zavezovalo, da pri sprejemanju novih zakonov in uredb najprej pomislijo, koliko bo to stalo male podjetnike in seveda tudi potrošnike.
Vse prepogosto pa se pokaže, da imajo na konkretne ukrepe zelo velik vpliv različne interesne skupine. Lobiji si pač poskušajo prek zakonodajnih pravil zagotoviti rento na račun potrošnikov in žal so pri tem pogosto zelo uspešni. Uvedbo energetskih izkaznic določa evropska direktiva. Osnovni namen energetske izkaznice naj bi bil v tem, da kupci oziroma najemniki nepremičnin pridobijo informacijo o višini stroškov za energijo ter o morebitnih naložbah, potrebnih za energetsko posodobitev stavbe. Od novega leta tako pri nas ni več mogoče oglaševati nepremičnin, ne da bi zraven priložili to informacijo. Bruseljski in domači uradniki očitno menijo, da je informacija o energetski porabi stavb za kupce nepremičnin tako pomembna, da je obvezna. Pri tem pa se postavlja ključno vprašanje, ali potrošniki to informacijo sploh potrebujejo oziroma želijo. Navsezadnje bi jo lahko tudi brez te uredbe vsak potrošnik pridobil, če bi se mu seveda zdela koristna.
Preostala večina, ki meni, da je ta informacija nepotrebna, pa bi prihranila okrog 150 evrov. To pa seveda še ni vse, saj je treba energetsko izkaznico za stavbo obnoviti vsakih deset let, tako da se takrat stroški ponovijo. Energetske izkaznice bo treba pridobiti tudi za javne stavbe, tako da se pooblaščenim izdelovalcem energetskih izkaznic, ki so pridobili licenco ministrstva za infrastrukturo, obeta imeniten posel. Država je seveda predvidela tudi precej visoke kazni v višini 300 evrov za neposlušne lastnike nepremičnin, ki pri prodaji ali oddaji nepremičnin ne bi predložili veljavne energetske izkaznice. Največja ironija je, da se vse skupaj dogaja v času, ko tako gospodarstvo kot tudi navadni ljudje zaradi krize poskušajo odpraviti vse nepotrebne stroške. Uvedba energetskih izkaznic je zato primer, kako državna regulativa po nepotrebnem zapleta življenja ljudem in poslovanje podjetjem. Predvsem pa vsem skupaj povzroča dodatne nepotrebne stroške, od katerih imajo koristi samo različni vplivni lobiji.
