KOPER – »Še tistega izjemnega zaslužka, ki ti je ponujen kot na pladnju, zaradi toge birokracije ali pa tudi zaradi zavisti nekega birokrata v državni službi ne znamo oziroma moremo izkoristiti. Od septembra mi je po vodi splavalo zagotovljenih 60.000 evrov, da niti ne omenjam, da bi v potniško ladjo za delo v Trstu v rezervoarje natočil okoli 10.000 litrov goriva. Potreboval sem samo dovoljenje pristaniške uprave, da z ladjo Burja s posadko in brez potnikov odplujem v Trst z dovoljenjem, da se čez nekaj dni vrnem v koprsko matično pristanišče. Vsa dovoljenja za opravljanje potniških storitev pri sosedih je zagotovil pomorski agent. Enkrat sem si privoščil, da brez obvestila naših pristaniških oblasti odplujem v Trst, priznal sem, da sem opravljal dejavnost, za katero sem jih prosil za dovoljenje, dobil sem štiri tisoč evrov kazni,« benti Franjo Žele, lastnik Burje, največje ladje za prevoz potnikov, registrirane v Sloveniji.
Tržačani bi ga najeli
Za posel, ki mu je splaval po vodi oziroma utonil na dnu Tržaškega zaliva, Žele krivi našo pristaniško upravo in njenega pomorskega inšpektorja Tomija Borovničarja: »Upam, da se bo veter z novim direktorjem uprave za pomorstvo obrnil v drugo smer in da bo več posluha do vseh, ki ponujamo in koristimo storitve v pomorski dejavnosti. Ima me, da bi Burjo registriral v Italiji, kjer je bila pod imenom Fulgidus 36 let vpisana v tamkajšnji register in je potnike prevažala na redni progi Trst–Gradež. Ob nakupu sem jo registriral pri nas, preimenoval sem jo v Burjo in iz moje dejavnosti državi redno plačeval vse potrebne dajatve,« stresa jezo in dodaja, da je bila 36-metrska lesena ladja redno vzdrževana in da ima od svetovno priznane agencije za varnost plovbe Bureau Veritas izdan certifikat za plovbo do decembra 2017, ko bo dovoljenje mogoče podaljšati.
Izjemna priložnost se je Želetu ponudila avgusta letos, ko je od tržaškega zasebnega podjetja A. S. D. La diga-l'isola di Trieste prejel ponudbo, da bi Burjo dal v najem za opravljanje prevozov potnikov od pomorske postaje v Trstu ali IV. pomola starega pristanišča do tako imenovanega valobrana Diga. Prevažal bi jih med 19. in 2. uro zjutraj, pri čemer bi plul le v tržaškem akvatoriju. Od naših pristaniških oblasti bi potreboval le dovoljenje za izplutje v Trst in dovoljenje za vplutje nazaj v matično luko.
Čakajo na Rim
»Ko so izvedeli, da bi v Trstu prevažal potnike, so mi najprej rekli, da nimam mednarodnega plovnega dovoljenja za prevoz potnikov. Zaman sem jih prepričeval in rotil, da ga ne potrebujem. Iz Kopra bi izplul le s svojo posadko, potnike bi zatem prevažal v tržaškem akvatoriju, saj mi je tamkajšnji pomorski agent zagotovil vsa dovoljenja od tržaških pristaniških oblasti za opravljanje te dejavnosti, imeli so namreč vse potrebne papirje od ladje in posadke. Iz Trsta bi se v Koper vračal le s posadko in brez potnikov. Naši so trmarili in mi dovoljenja za izplutje v Trst in vrnitev v Koper niso hoteli izdati. Izgovarjali so se, da za njegovo izdajo potrebujejo mnenje z glavnega sedeža pristaniških kapitanij, in mi obljubili, da bo odgovor prišel najpozneje do 13. oktobra. Iz pristaniške uprave v Kopru odgovora iz Rima še nisem prejel, na posredovanje mojega pomorskega agenta pa sem izvedel, da v Rimu ni nobenih ovir, da v Trstu ne bi opravljal dogovorjene dejavnosti. Sicer pa se sprašujem, zakaj bi mnenje iz Rima vplivalo na ravnanje naše pomorske uprave. Gre za državno upravo, ki ravna in odloča povsem samostojno, če bi imeli pomisleke za opravljanje dejavnosti čez mejo, jih ne sme povsem nič zanimati. Če bi bilo kaj narobe, bi me italijanske oblasti takoj zaprle ali izgnale z njihovega ozemlja,« razlaga Žele.
Dva jurja na dan
Priznal je, da je enkrat brez napovedi naši pristaniški upravi s posadko odplul v Trst in tri dni opravljal dejavnost, s katero se je dogovoril s tamkajšnjim partnerjem. »Kaznovali so me s štirimi tisočaki. V Trst sem odplul še naslednje dni, vendar so me s koprske luške kapitanije obvestili, naj se vrnem, ker naj ne bi imel registrirane ladje in da so o tem obveščeni italijanski pristaniški organi. To je bila čista laž, ki so je s koprske luške kapitanije sporočili tržaškim kolegom. Nisem hotel imeti težav in sem krmilo pri Debelem rtiču obrnil proti Kopru,« nam je zaupal in ponovil, da ima certifikat za plovno dovoljenje veljaven do konca leta 2017.
Po osnovni pogodbi bi ladja Burja, ki na krov sprejme 179 potnikov, prevozne storitve potnikov v Trstu opravljala od 22. avgusta do 12. oktobra z možnostjo podaljšanja pogodbe. Po pogodbi o najemu bi tržaški partner Želetu, ki je odprl račun pri tržaški banki, torej je šlo za povsem legalen posel o partnerstvu, za vsak dan dela plačal dva tisoč evrov. Po koledarju, ki sta ga opredelila, bi potnike v Trstu med avgustom in oktobrom prevažal 30 dni, torej je po vodi splavalo 60.000 evrov.
»Naša država se lahko pod nosom obriše tudi za vse prispevke, ki bi ji jih plačal od legalno sklenjenega posla, da ne govorim o tem, da bi moral za dejavnost pri nas v rezervoarje natočiti približno 10.000 litrov goriva. Po drugi strani govorimo o povezovanju in gospodarskem sodelovanju – kaj vse to pomeni, če en navaden birokrat tega ne razume, če ga je strah za pečat in podpis za izdajo dovoljenja, ki bi koristilo vsem stranem?« besni Žele.
