V nedeljo je manjšina izvolila nove (stare) lokalne šerife. Rekordno nizka volilna udeležba ne preseneča, saj so letos stranke, mi je namignil znanec volilni abstinent, v časovni in kadrovski stiski pet pred dvanajsto, pardon, polnočjo trkale na vrata in kandidate dobesedno v gatah vlekle na svoje liste.
Večina je volitve prešpricala, mnogi so prvo oktobrsko nedeljo raje izkoristili za izlete. Po deželi so se začeli kostanjevi pikniki, na Jančah, denimo, je bila priljubljena kostanjeva nedelja, še dve bosta do konca meseca. Vreme je bilo in deca so na dostopnem vrhu Posavskega hribovja jurišala na lesene viteške meče (menda stoodstotno ribniška roba), mame na domače jagodne marmelade, fotri na med po 8 in 9 evrov; mimogrede, v nakupovalnem centru v Ljubljani sem ga v petek videl že za 12 in 13 evrov.
Vsi pa smo seveda navalili na štante s kostanjem. Ker po hosti ga je bilo bore malo. Dovolj sicer za vabo otrokom, da so se malce razmigali v naravi, za v lonec pač ne. Kaj šele, da bi polnih vrečk in košar trepetali pred inšpektorji, ki dovolijo iz gozda odnesti največ dve kili!
Kostanjeva šiškarica, razložijo domačini iz okoliških vasi, nas bo uničila. In birokracija, dodajo, ki ne dovoli uvoza os, ki so v domovini škodljive žuželke, na Kitajskem, njen naravni sovražnik. S pomočjo uvožene osice so kostanje rešili Italijani, lani so jo uspešno naselili tudi Hrvati. Naši organi pa cincajo, češ, ne vemo, kakšni bodo stranski učinki naselitve tujerodne vrste.
Primorci so že občutili moč šiškarice in državne birokracije, zdaj so očitno na vrsti gozdovi, kostanjevi nasadi in posledično kmetje in čebelarji osrednje Slovenije. Agencija za varstvo okolja se namreč na premakne z mrtve točke, kljub temu da prizadeti že kako leto trkajo na njihova vrata in vest.
No, saj janške kostanjeve nedelje, ki so v 90. letih nastale – ne boste verjeli – na pobudo lokalnega birokrata, morda obstanejo. Le kostanj bo italijanski. In med kitajski.
