Naš rojak, ki so ga v sredo zvečer na rimskem letališču obravnavali kot največjo teroristično grožnjo, se je najbrž pošteno ugriznil v jezik, ker ga je tako nerazumljivo stegnil – sopotniki na letalu so pomislili, da jih želi vreči v zrak. Nekoč sem imel tudi sam podobno pametnega sopotnika.
Bil sem na službeni poti v Izraelu. Pisalo se je leto 2000, na Bližnjem vzhodu so ga poimenovali leto miru, vendar je druga intifada, palestinska vstaja, že visela v zraku. Izbruhnila je kak mesec, dva po našem obisku.
Po pristanku na jeruzalemskem letališču so si Izraelci vzeli čas in nas temeljito pregledali in izprašali. Čeprav smo bili vsi Slovenci s čarterja iz Ljubljane del športne ekspedicije, so potnike iz Adrijinega ločili na manjše skupine, nato pa so nas varnostniki, policisti in agenti pregnetli, kot da bi vsak od nas imel kaj sumljivega v ruzaku ali vsaj nekaj za bregom.
Kdo ste, zakaj ste prišli, kam ste namenjeni, kaj boste počeli? Niz navidezno nepomembnih, rutinskih vprašanj o tem, kar so itak že vedeli, so sklenila poizvedovanja o prtljagi. Nevajenim življenja, ki mu ves čas strežejo po življenju, nam je bilo vse skupaj malce odveč, a uradno gnjavažo je večina razumevajoče prenesla. Vedno pa se najde kdo in tudi tokrat se je. Na vprašanje, kaj ima v prtljagi, je kolega naveličano siknil po angleško: I have a bomb, bombo imam.
Nadaljevanje najbrž poznate iz filmov, če ne iz lastnih izkušenj: prižge se nevidni alarm, osebje leti na kup, organi grabijo za peteline pištol in uzijev, pogledujejo gori, doli, naokoli, šepetajo v mikrofončke in si slušalke potiskajo še globlje v ušesa. Sredi preplaha pa je okamnel kupček nesreče, ki je zdaj že brez ciničnega nasmeška poskušal razložiti mrkim tipom, da seveda nima bombe, da ni nič hudega mislil, da se je samo hecal, da zdaj razume, da s tem ni heca, in bo priden.
Po novem preverjanju in kratki lekciji o razmerah so nas le spustili v Sveto deželo, slovenski razvajenci pa smo spoznali, da smo pristali v državi, s katero ni šale. In tako smo se poslej tudi vedli.
