Vinogradnica in umetnica Lea Babič iz Bukovja na Bizeljskem je prijela tanko palico in jo stegnila proti najvišji polici: »Tu so majolike iz Azije. Kolikor vem, je majolika trebušasta, običajno lončena posoda za shranjevanje vina ali vode, v daljnih deželah verjetno tudi za kaj drugega,« nam pove ob našem obisku.
Njena hiša z vinogradom z nekaj tisoč trtami leži na Bukovju, gričevju, od koder proti jugu ugledamo cerkev sv. Lovrenca, ki se je ob našem obisku vsa bleščala v pomladanskem soncu.
»Trebušasta posoda z ročajem,« je ponovila, medtem ko smo se zagledali v zbirko majolik v kotu velikega, zgledno urejenega garažnega muzeja, od koder lesena vrata vodijo v klet, kjer zorijo rumeni plavec, beli in rdeči bizeljčan pa tudi frankinja, laški rizling, chardonnay in beli pinot.
Domačiji oziroma vinotoču se po starem reče Pr' Mrazi. »Pišemo i, v resnici domačini izgovarjamo nekaj med i in e.«
Zgodba o Lejinih majolikah se je začela leta 2000. »Doma smo imeli nekaj polčev, poličev ali poličkov, kot tudi drugače imenujemo majolike. Pa mi je nekega dne domačinka, zbirateljica starin, Marija Sušnik namignila, zakaj jih ne bi zbirala. Pa smo začeli.« Najprej jih je družina kupovala na sejmih in potovanjih. »Ko so ljudje izvedeli, da jih zbiramo, so nam podarjali stare, na katerih se je nabiral prah. Hkrati pa so prijatelji vedeli, kaj nam podariti denimo za rojstni dan.«
Več kot 1300 majolik z vsega sveta
V 13 letih je Lea Babič na policah svojega muzeja zbrala čez 1300 majolik z vsega sveta. »Največ, slaba polovica, je slovenskih, sicer pa tudi iz držav nekdanje Jugoslavije, Španije, Francije, ZDA in Azije.« Kot nam je zaupala, je najmanjša majolika prišla iz ZDA: »Prinesli so mi jo iz New Yorka, meri morda dve, tri kapljice.«
Največje držijo sedem litrov: »Med njimi je tudi ena od mojih najljubših, ki jo je izdelal lončar Pungerčar iz Gruče, na njej je poslikava Bizeljskega, prav griči, na katerih živimo.«
Ena od bolj zanimivih je tridelna, kjer so tri skupaj zvezane in jih etnologi strokovno imenujejo bilikum. »Kakor vem, gre za posodo, imenovano čeh-leh-meh, in spada v skupino bilikumov, kar pomeni pivska posoda dobrodošlice. (Bilikum – iz nemške besede willkommen, op. p.) Znane so bile že v 15. stoletju, bile so steklene, lončene ali keramične, in so jih uporabljali za nazdravljanje s popotniki. Posoda treh vrčkov naj bi bila namenjena tudi za obredno pitje vina.«
Ime čeh-leh-meh pa naj bi dobila po legendi, ko naj bi v rimskih časih v Krapini živeli trije bratje, ki naj bi imeli sestro Vilino. Kot je zapisala etnologinja Ivanka Počkar iz Posavskega muzeja Brežice, naj bi bratje pripravljali upor proti rimski oblasti, Vilina pa se je zaljubila v rimskega vojskovodjo. Upor naj bi se ponesrečil, zato so bratje zaljubljeno sestro zazidali v stolp in zbežali na sever; Čeh naj bi ustanovil Češko, Leh Poljsko in Meh Rusijo. No, zgodba se konča res divje, sestrinega otroka naj bi v neki jami nabodel bik, medtem ko se je igral z zlatim jabolkom.
Ali Lea pozna vse svoje majolike? »Za večino vem, od kod so, pri nekaterih poznam zgodbo, za nekaj pa ne vem več izvora.«
Nazadnje nas je popeljala v vinograd, kjer so se regratove lučke trosile v vetru. »Imeli smo letos gosenic. Štirinajst dni smo jih obirali, vsa družina, od trte do trte, pa smo rešili vinograd, sicer bi bila katastrofa,« pove vinogradnica, fotografinja in zbirateljica, ki živi od pridelave in prodaje vina.
