LJUBLJANA, ZAGREB – Ko se je leta 2011 izvedelo, da bo tedanji predsednik republike dr. Danilo Türk za člana arbitražnega sodišča, ki bo na podlagi arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško določalo potek meje med državama, najverjetneje predlagal podpredsednika londonskega sodišča za mednarodno arbitražo in člana stalnega arbitražnega sodišča s sedežem v Haagu dr. Jerneja Sekolca, se je dr. Lojze Ude, upokojeni redni profesor ljubljanske pravne fakultete, navdušeno tega razveselil: »Gre za izjemnega v mednarodnem prostoru priznanega strokovnjaka, ki je vrsto let služboval v tujini!« No, in prav med prisluškovanjem temu odličnemu poznavalca arbitraž z izjemnimi strokovnimi referencami in izkušnjami je hrvaška obveščevalna služba odkrila, da si je dr. Sekolec privoščil nekaj, česar si ne bi smel: da je slovensko agentko, predstavnico slovenske vlade mag. Simono Drenik, kar po telefonu, torej skrajno naivno, obveščal o vsebini zaupnih pogovorov predsednika arbitražnega sodišča Gilberta Guillauma.
Drenikgate ali arbitražna sramota
Tudi Drenikova je vedela, da takšno obveščanje ni dovoljeno. Tisto, kar je Hrvaška storila z omenjenimi prisluhi, je bilo nekaj povsem pričakovanega za tako balkansko državo. Najprej je hrvaški, izrazito provladni Večernji list poročal o domnevnih pogovorih med Sekolcem in Drenikovo ter spretno nastavil zanko predstavnikom slovenske vlade. Potem so se (že spet skrajno naivno) odzvali predstavniki slovenske vlade: premier dr. Miro Cerar je dejal, da se mu zdi, da gre pri vsej zadevi za poskus vplivanja na končno odločitev arbitražnega sodišča, minister Erjavec pa je samozavestno le še dodal, da so Hrvati očitno zelo živčni, saj jih je strah arbitražnega izida, ki jim ne bo všeč. In? Hrvaški časnik je razkril še podrobnosti o dveh telefonskih pogovorih med Sekolcem in Drenikovo (prvi naj bi se zgodil že 5. novembra lani, drugi 11. januarja letos). Šele takrat je hrvaška vlada, kakor presenečena, napovedala, da bo preverila resničnost objavljenih navedb in se odločila, kaj ji kaže storiti: »Če je katera od teh absolutno šokantnih navedb resnična, bi to drastično spremenilo razmere v zvezi z arbitražnim postopkom.« Zdaj je jasno, da smo imeli še kako prav tisti slovenski mediji, ki smo že ob sklenitvi arbitražnega sporazuma opozarjali, da so hrvaški politiki pripravljeni uporabiti nizke udarce, četudi obstaja le majhno tveganje, da jim v postopku, ki zadeva njih in neko drugo državo, ne bo uspelo doseči vnaprej zadanega cilja. Hrvaška ima, skratka, v tem hipu v rokah krasno pretvezo. Morda celo za odstop od arbitražnega sporazuma. Po zaslugi naivnih in skrajno nerodnih predstavnikov Slovenije, kajpak. Hrvaška zunanja ministrica je to možnost že omenila.
Slovenska politika sicer lahko zdaj trdi, da le zaradi spornih pogovorov med Sekolcem in Drenikovo ne bi smeli razveljaviti dobrega arbitražnega sporazuma. Lahko dokazuje, da bi morala Hrvaška na sporne pogovore opozoriti najpozneje v enem mesecu po tistem, ko je izvedela zanje. Dejstvo pa je, da bi zaradi takšnega škandala odstop bržda že moral ponuditi minister Erjavec. Slovenska agentka na arbitražnem sodišču mag. Simona Drenik ga je premierju Cerarju že ponudila. Škoda je le, da je bila svojčas sploh izbrana za agentko.
Blamaža le ni več tako smešna
Ko se je hrvaška zunanja ministrica Vesna Pusić že letos spomladi zgražala nad po njenem prepričanju nesprejemljivim početjem šefa slovenske diplomacije Karla Erjavca in je pisala celo Stalnemu arbitražnemu sodišču v Haag, sta slovenski agentki mag. Simona Drenik in dr. Mirjam Škrk lahko še kolikor toliko prepričljivo zagotavljali, da so vsi očitki hrvaške vlade ne samo neutemeljeni, celo smešni. Danes pa njima, ministru Erjavcu ter, ne nazadnje, slovenskemu članu arbitražnega sodišča, nekdanjemu direktorju oddelka za mednarodno gospodarsko pravo pri Združenih narodih dr. Jerneju Sekolcu, zagotovo ne gre več tako zelo na smeh. V tem hipu bi se zelo težko tolažili s pregovorom, da se tako ali tako najslajše smeje, kdor se zadnji smeje. Blamaža je prevelika. Razmeroma jalova je zdaj naša tolažba, češ da bi konec koncev Hrvaška morala na sporne pogovore opozoriti najpozneje v enem mesecu.
