LJUBLJANA – »Življenje se mi je takrat popolnoma obrnilo na glavo. Ne samo meni, ampak tudi moji družini,« se danes usodnega julija 2002 spominja Bernardka Osolin iz Spodnjih Stranj pri Kamniku. Pri svojih 38 letih se je namreč takrat odpravila v ljubljansko bolnišnico Petra Držaja na sicer rutinsko operacijo postoperativne kile, po njej pa nikoli več ni mogla stopiti na svoje noge, tako da je priklenjena na voziček. Njeno življenje je bilo prej v polnem zamahu, saj je z veseljem opravljala delo slaščičarke, zelo rada je hodila v hribe. »En dan prej sva bila z možem še na Planini. Sem mu rekla, kaj če bi kar tam ostala, in mi je odgovoril, da se bova vrnila po bolniški. Ampak se to ni zgodilo,« z žalostjo dodaja Osolinova, ki še danes, po vseh letih, čaka na razplet tožbe, s katero od ljubljanskega kliničnega centra in zavarovalnice Adriatic Slovenica, pri kateri je imel klinični center zavarovano odgovornost, zahteva 237.000 evrov in rento. Še vedno ne more pozabiti, kako jo je zdravnik v bolnišnici ozmerjal, »da sem šla na rutinsko operacijo in naj ne bom toliko mehkužna«. »Bolj sem jim govorila, da me ne boli kila, ampak noge in hrbet, manj so mi verjeli. Če bi takrat prej ukrepali, bi danes hodila, ker pa niso, je stanje tako,« razloži sogovornica, ko smo jo obiskali na infekcijski kliniki, kjer se trenutno zdravi zaradi globoke kožne rane.
Ponižanje in trpljenje
Žalostno je, da niti po enajstih letih pravdanja še vedno nima pravnomočno sodbe, niti o temelju njenega zahtevka. Popolnoma je namreč odvisna od pomoči moža in dveh sinov, da o občutku razčlovečenosti, ponižanja in trpljenja ne govorimo. Res je, da je ljubljansko okrožno sodišče pred štirimi leti ugodilo njeni tožbi, a je višje sodišče po pritožbi kliničnega centra maja 2011 sodbo razveljavilo in jo vrnilo okrožnemu sodišču v novo sojenje. To je oktobra lani znova razsodilo v prid Bernardke, saj je ugotovilo, da je bolnišnica, čeprav sodišče ni ugotovilo strokovne napake ali neskrbnosti pri izvajanju spinalne anestezije niti vzročne zveze med nestrokovnim ravnanjem pri prepoznem prepoznavanju zapleta in paraplegijo, odgovorna za vso škodo, ker je kršila svojo pojasnilno dolžnost. Anesteziologinja namreč bolnice pred spinalno anestezijo ni seznanila s tem, da lahko po njej ostane paraplegik. A tudi to sodbo je višje sodišče junija letos razveljavilo, saj je menilo, da prvostopenjsko ni dovolj dobro obrazložilo razlogov o vzročni zvezi kršitve pojasnilne dolžnosti in škode. Natančneje bi bilo treba ugotoviti tudi, kdaj je ohromela. Štiri ure po operaciji, ki je minila brez zapletov, je naša sogovornica tožila zaradi bolečin v hrbtu. Ker te kljub protibolečinskim zdravilom niso prenehale, ji je dežurni sobni zdravnik kirurg uro pozneje, ob 17.30, predpisal drugo protibolečinsko zdravilo, a ob 18. uri ni bilo izboljšanja in kmalu ni več mogla premikati nog. Bernardko so z reševalnim vozilom odpeljali v UKC, tam so ji takoj, ob 21.30, operirali hematom, ki je utesnjeval hrbtenjačo do dveh tretjin normalne širine, zato so njene noge ostale paralizirane.
Sodišče je tako v tretje ugotovilo, da pacientki ni uspelo dokazati, da je bila pri injiciranju spinalne anestezije storjena strokovna napaka ali da je bila ta izvedena neskrbno, sta pa tako KC kot zavarovalnica odgovorna za škodo, ki jo je utrpela Bernardka, saj ni bila seznanjena z možnostjo plegije. Z julija izdano vmesno sodbo je tako odločilo o temelju, torej odškodninski odgovornosti, o višini odškodnine pa bo šele po odločitvi višjih sodnikov, saj sta tako KC kot zavarovalnica vložila pritožbo.
»Meljejo, meljejo, meljejo... Kdaj bodo zmleli, pa ne vem, kot tudi ne, ali bodo meni v prid. Niti tega upanja nimam. Meni denar ne bo rešil mojih nog. Tudi če mi milijone in milijone dajo, ne bom več hodila. Ampak če mi bodo dali denar, si bom lahko vsaj zdravilišče privoščila in si brez skrbi kupila te obliže,« pravi sogovornica in opiše, kakšne velike stroške ima. Samo za voziček je morala doplačati 700 evrov, da o dragih obližih za kožno rano, ki jih tudi mora plačevati iz lastnega žepa, ne govorimo. To seveda niso edini stroški, ki so za družinski proračun (oba z možem Francem, ki že vse od operacije skrbi zanjo, dobita 970 evrov pokojnine na mesec) veliko breme. Bernardka se še danes spomni, kako so ji dobri ljudje nesebično priskočili na pomoč pred slabimi desetimi leti, ko so zanjo zbirali denar za nakup dvigala, s katerim lahko sploh pride do stanovanja, o čemer smo pisali tudi v Novicah. Ker je bilo denarja še vedno premalo, saj je bilo treba preurediti tudi balkon, sta z možem prodala zemljo. Vsako leto se boji poračuna za elektriko, saj dvigalo porabi precej elektrike. »Kakor te gor potegne in kakor te dol potegne, cagar kar poskoči,« v smehu opiše.
Rada bi
napisala knjigo
To, da bo vse življenje na vozičku, je, kot pravi, prvi dve leti po operaciji težko sprejemala. »Takrat sem pomislila tudi na samomor. Sem rekla, da bi šla v dom in da bi se ločila. Nisem namreč hotela, da bi še moža obremenjevala. Potem je mož rekel, nikar ga ne serji, saj veš, da ti bomo stali ob strani, in res. Veliko sta pomagala sinova in mož. Potem pa je počasi šlo,« Bernardka opiše težka leta, za kratek čas jo premagajo solze. Potem se je odločila, da tako ne more več naprej, in »sem rekla konec, naj se grejo solit tam, kjer so me uničili«. »To pa ne, da mi boste še tako življenje uničili! Potem pa sem začela malo kvačkati in ustvarjati gobeline. Pa sva začela z možem hoditi malo okrog. Prej sem se zaprla v stanovanje, še med ljudi nisem šla več,« pravi in dodaja, kako se je vmes morala soočati tudi s takšnimi in drugačnimi opazkami nekaterih posameznikov: »Moža so spraševali, zakaj naokrog vozi kripla. Menda so mislili, da bom kar v bajti čepela in bila zaprta. To me je seveda prizadelo, ampak sem se odločila, da se ne bom več obremenjevala. Ne vem, kaj so si mislili. Ali pa so bili šokirani, da sem zunaj. Imam tudi eno znamenje, ki ga urejam, zamenjam rožice in svečko prižgem.«
Bernardki jeklene volje zares ne primanjkuje, saj si je pred kratkim, ko se je prestavljala z vozička na posteljo in ji je spodrsnilo, zlomila del noge. Dobila je mavec, ta ji je pritiskal na zadnjico in povzročil rano. Večkrat je morala na polikliniko, kjer pa kljub njeni visoki temperaturi ni ukrepal nihče. Pošiljali so jo domov in ji svetovali, naj jemlje lekadol.
»Ni mi bilo nič bolje, rana pa se je večala. Mrtvo kožo oziroma meso so mi odstranjevali, tako da je rana globoka pet centimetrov,« ogorčeno opiše in doda, da je ukrepal šele njen osebni zdravnik, ki jo je poslal na infekcijsko kliniko. »Tam so takoj vzeli bris in so videli, da imam bakterijo v rani. Na polikliniki sem jih prosila, ali bi bila lahko tam dva dni, da bi me opazovali. Zdravnik pa je rekel, da so tam ljudje še z večjim ranami in da niso v bolnici, da bi jim rane prevezali,« še pravi. Morda bomo lahko njeno življenjsko zgodbo čez nekaj časa prebrali v knjigi. »Doma imam v dnevniku zapisano, kaj vse sem dala skozi. Za vsak dan posebej, saj sem na začetku še vse pisala. To bi bila lepa knjiga. Knjiga z resnično vsebino, kaj mora človek preživljati in kaj še more preživljati. Upam, da se mi bo ta želja enkrat izpolnila,« še sklene Bernardka, iz katere kar žarita dobra volja in optimizem.