Pred dnevi so Islandci v fuzbalu tako zmagali, kot še nihče drug nikoli pred njimi. Nasprotnik je nepomemben, bilo je le dobro videti, da na eni strani tečejo milijoni, na drugi pa krepki možakarji polprofesionalci, ki igrajo nogomet po službi za zabavo. Čudni tiči so ti Islandci, ki so veliko tiho in se veliko smejijo. Če zamenjajo partnerje, ostanejo prijatelji, otroci v družini so križem kražem izvora, pa to nikogar ne bega. Če si na Islandiji reven, si umetnik, ker želiš biti reven. Otrok s še takega socialnega dna, ki ga tam praktično ne poznajo, je, ko prestopi prag šole, v vseh pogledih enak drugim. Ima vse ugodnosti, gre na vse izlete in hodi na vse violine in balete, ki si jih zaželi. Verjamejo v svoje sage, v svoj Pingvelir, kjer so leta 930 poglavarji vikinških plemen ustanovili svoj Alpingi – parlament, kjer so se nato vsako leto zbirali na pogovore in velja za prvi parlament na svetu.
Z Islandci se je nemogoče skregati, sem poskusil v enem hotelu, pa ni šlo, nihče ni povzdignil glasu nad mojo nesramnost, kje na jugu bi se slabo končalo. Kričanje sem slišal le takrat, ko sem po naše vpil na otroke. Vstopnica v bazene velikosti Čateških toplic je za odrasle poldrugi evro. A se je treba pred bazenom sezuti in v kopalnici gol okopati z milom, ki ti ga tudi dajo. »Ker je rekreacija osnovna pravica...« Na steni visi tabla, kje se posebej dobro namiliti, lase, pod pazduho, med nogami, med prsti... Radi kaj popijejo, a na pumpi lahko kupiš le lahko pivo, vino in šnops le v posebnih trgovinah, po avtocesti pa se lahko pelješ največ 90km/h. In nihče tudi slučajno ni peljal 100, pa policajev ni nikjer videti. Hudo kaznujejo, a so tudi dobri. Če te dobijo pijanega, te z lastnim avtom prijazno zategnejo domov. Zakaj tak red, sem vprašal prijatelja. »Preprosto, če si na ladji težil, so te vrgli v morje.« Ki ima mimogrede 2 °C, pri Reykjaviku poleti morda 7 °C. Zato verjamejo v svoj veslaški huuh. Letos sta za predsednika kandidirala tudi šofer tovornjaka in mlada strežnica, za njih nič čudnega. In za božič še vedno podarjajo knjige. Veljajo za ultrapismen narod in po anketi praktično nimajo želje, da bi se kamor koli preselili. Pa pol leta živijo v temi! Kričanje sem slišal le takrat, ko sem po naše vpil na otroke.
