PIRAN – Čarobni Piran letos praznuje kar več okroglih in predvsem častitljivih obletnic iz pestre beneške preteklosti. Prav njej se ima precej zahvaliti za svojo očarljivost in za to, da je za mnoge najlepše mestece na svetu. Da bi njegovo zgodovino še bolj približali obiskovalcem pa tudi domačinom, sta arhivarja Alberto Pucer in Marjan Rožac iz piranskega mestnega arhiva, ki deluje v sklopu Pokrajinskega arhiva Koper, poskrbela za prav prisrčno in neobičajno presenečenje. Izbrala sta najzgovornejše ohranjeno gradivo o že skoraj pozabljenih letos zaokroženih pomembnih mejnikih mesta in ga dala na ogled kar v izložbena okna hiš okoli Tartinijevega trga. Poskrbela sta tudi za besedilo v italijanščini in angleščini ter brošuro. Ta delček iz sicer ne vsak dan videne arhivske zakladnice spomina se tako kar mimogrede ponuja na javni in 24 ur na dan odprti razstavi vsakemu radovednemu, ki ga to poletje zanese tam mimo. Spoznamo lahko na primer pergamentno listino, ki nosi zapis o dogodku izpred 840 let in je najstarejši dokument, ki ga hranijo v Piranu. Govori o podelitvi posestva v okolici Pirana samostanu v Beligni. Je iz leta 1173 in z njim je oglejski patriarh Ulrik podaril samostanu oziroma opatu Richerusu ter njegovim naslednikom posestvo pri Piranu, za katero so zapisali, da na eni strani zajema območje od Seče, Albucana, vodnjaka v Nožedu do morja, na drugi strani pa od Albucana do vodnjaka v dolini Sečovelj in prav tako do morja, z močvirji in ribjimi lovišči vred. Patriarh je poleg tega prepustil samostanu vse pravice, ki jih je imel v cerkvah na tem območju, si je pa z listino zase in svoje naslednike zagotovil spodoben sprejem in oskrbo, če bi se kdaj primerilo, da bi prišli v te kraje.
Ko so Piran izročili Benetkam
Med preostalimi pomembnimi razkritji razstave omenimo podrobnosti o izročitvi Pirana Benetkam. Ta se je zgodila 26. januarja 1283 s tako imenovano vdanostno listino. Mesto ima danes močan beneški pečat prav zaradi te 730 let stare pergamentne listine, o katere zanimivem ozadju Rožac pravi: »Piran ni imel druge izbire. Prvi je prišel pod Beneško republiko Poreč leta 1267, sledili so Umag leta 1269, Novigrad leta 1270, Koper leta 1278, Motovun leta 1276 in leta 1279 še Izola ter Buje. Piran je bil tako obkrožen z beneškimi posestmi, in ker so bili Pirančani spretni diplomati, se niso predali ali kar sami pokorili, ampak so stvar izpeljali tako, da so Benetke prosili za zaščito. S tem so dobili mir, relativno samostojnost in pozneje celo naziv Benetkam zvestega mesta.«
S to listino je Piran rešil še en svoj veliki problem
Po navedbah Rožaca je bil takrat brez župana oziroma potestata, čemur bi danes rekli kriza vladanja. Očitno so se v notranjih spopadih interesov težko dogovorili, kdo bo župan. Ker je začasna oblast štirih vsako leto menjajočih se konzulov ob sporih vladala že 10 let, jim je ta problem rešila prav omenjena vdanostna listina, ki je med drugim določala, da tako kot v drugih Benetkam pokorjenih mestih imenuje piranskega potestata beneški dož, ki prevzema Piran v »svoje varstvo, oblast in vladanje«. Listina je določala tudi plačo, ki mu jo mora Piran dajati poleg omogočanja bivališča zanj in za njegovo družino. Bila je dokaj podrobna, saj je na primer celo odrejala štiri služabnike za potestata in travnike za seno za njegove tri konje. Na drugi strani so Pirančani dosegli zapis v listini, da potestat ne sme prepustiti piranskih občinskih zemljišč oziroma posesti nikomur razen meščanom Pirana, njihovim dedičem ali tistim, ki so že vsaj 10 let meščani Pirana. Prav tako se ni smel vmešavati v nekdanje zamere, spore in sodbe, ki so bile izrečene v preteklosti, in je moral spoštovati vse odloke ter jamstva, ki jih je pravično izrekla prejšnja piranska oblast. Med zgovornejšimi predstavljenimi pergamenti omenimo še doževo pismo Pirančanom 20 let pred podpisom vdanostne listine iz leta 1263. V njem jih opozarja, naj nehajo Benečanom, ki živijo na Piranskem, nalagati neupravičene dajatve. Precej Benečanov se je namreč poročilo s Pirančankami in imelo tam družine, kar pomeni, da od nekdaj niso slovele samo lepe Ljubljančanke, ampak tudi Pirančanke. J
Piran in sv. Jurij
Ker letos mineva 670 let od prikazanja sv. Jurija v Piranu, se na enem od panojev predstavlja tudi legenda o tem, kako je rešil Piran in Pirančane. O njej Pucer pravi: »Bilo je v noči na 21. julij 1343, ko se je nad Piranom razbesnel orkan. Strele so švigale vsepovsod, morje je besnelo in takrat se je dvema ribičema prikazal sv. Jurij ter jima zagotovil, da bo mesto rešil pred katastrofo. Neurje se je takoj umirilo in mesto s polji v okolici je bilo rešeno. Pirančani so zato sv. Jurija imenovali za svojega zavetnika. Ker je od nekdaj upodobljen na konju v boju z zmajem in s križem na ščitu ter oblačilu, so križ upodobili tudi v svojem grbu.«
