Belokranjski simbol bo zelenel v Ljubljani

LJUBLJANA – Od takrat je minilo natančno 70 let. Pisalo se je leto 1944. Okupator je teptal, nažigal in tolkel po slovenskih tleh; a je našim vendarle uspelo ubraniti večji del osvobojenega ozemlja v Beli krajini. Kjer je bil tudi Glavni štab NOV, kjer je poveljeval – Franc Rozman, s partizanskim imenom Stane, španski borec, narodni heroj.

Takrat je imel svoje taborišče med steljniki pri vasi Lokve, poldrugi kilometer v redkem gozdičku severno od Črnomlja. V njegovi sobi so bili radiofoni in primopredajniki. V tistem času je bila ena pomembnejših nalog slovenskega vojaškega vodstva tudi iskanje učinkovitega orožja za uničevanje utrjenih postojank in bunkerjev. Nekaj časa so si pomagali s par topi, a že kmalu spoznali, da potrebujejo minomete.

Poslednje slovo

Na pomoč so jim priskočili zavezniki, ki so začeli tisti čas v Belo krajino pošiljati večje količine materiala kar s padali. »Lepo je bilo videti, kako so skupine transportnih letal preletavale improvizirano letališče in odmetavale kovinske zaboje, ki so jih v zraku zadrževale pisane kupole razkošnih padal,« se je spominjal takratni načelnik generalštaba Lado Ambrožič - Novljan, njegov sin pa je te spomine zapisal v knjigi Novljanovo stoletje. »V zabojih so se našli tudi odeje, hrana, obleke, zdravila, šotorska platna, cigarete, da, tudi orožje,« nam je svoj šop spominov podarila dr. Zora Konjajeva, takrat instrumentarka v operacijski ekipi, ki smo jo prestregli, tik preden sta Janko Veber in Tone Grahek zasadila brezo v spomin na belokranjskega komandanta Staneta. To se je zgodilo pri vojašnici Edvarda Peperka v Ljubljani, ko je lilo kot iz škafa. Sedemdeset let pred tem, prav tako šestega novembra, je sijalo jesensko sončece. V glavnem štabu so ravno tekle priprave za proslavo ob obletnici oktobrske revolucije, politkomisar Boris Kidrič je imel dela čez glavo, Stane pa se je mudil na letališču, kamor so kopičili velike količine materiala, ki so padle z zavezniškega neba.

»Naslednji dan sta se z mamo želela nekam odpeljati z motorjem, nekam iz Črnomlja,« se je njenih besed spominjal Jurij Kogej, sicer polbrat Stane, ki se je komandantu rodila aprila 1945. Marija Jurca s partizanskim imenom Meta je bila takrat v tretjem mesecu nosečnosti. »Ko sta se vračala in šla mimo Lokev,« je nadaljeval Jurij, »se je Stane na lepem spomnil, 'joj, Metka, tukaj se morava še za hip ustaviti, fantom sem obljubil, da jim bom pomagal pri preizkušanju novih angleških minometov!'« Meta mu je odgovorila: »Veš kaj, ti kar mene v Črnomelj zapelji, pa se potem vidiva!« Kar je bilo tudi – njuno poslednje slovo.

Nizkorasli Stane se je dobil z Novljanom. Strastni kadilec je puhal cigareto za cigareto in sotrpinu z očmi pokazal proti sobnemu kotu, kjer je ležalo nekaj valjastih škatel, v katerih so bili minometi, izdelani preprosto in domiselno, to so bile pravzaprav cevi s skoraj neznantnim podstavkom. »To je vse,« je rekel Novljanu. »Zaman iščeš merilne naprave,« in mu pokazal, kako se stvari streže. »Minomet preprosto postaviš na zemljo, nagneš cev po občutku, gledaš na smer prek te bele črte in pritisneš na petelina, potem ko si mino spustil v cev,« mu je mahoma razložil.

Tretja in usodna mina

Pred popoldansko proslavo ju je gnala le ena misel. »Pojdimo ven in preizkusimo minomet!« sta skorajda soglasno izjavila. Stane je pograbil cev, Novljan dve škatli s tremi minami. Pridružili so se jima še drugi fantje, med njimi Tone Žnidarič - Štefan, Jože Malnarič - Križevski, Franc Tavčar - Rok, Stanetov spremljevalec živahni Tonček Dobrilovič in Novljanov precej mirnejši – Jožef Jug.

Jutranje meglice so se že do kraja razkadile, zato je sonce zlahka pozlatilo odpadlo jesensko listje. Odšli so na rob gozdiča, od koder je bilo videti veliko njivo. Sredi nje je bil kup kamenja, zato so sklenili, da bo ta gomila – njihov cilj. Prepričani so bili, da je bilo to orožje že preizkušeno.

Jug in Tonček sta ga prevzela, ga postavila v plitev jarek in že spustila v cev prvo mino. Tonček je pomeril proti cilju in mina je v lepem loku odplavala proti nebu ter se nato spustila prav tja, kamor so želeli. Ob močni eksploziji se je kup kamenja slikovito razletel. »Bravo!« je vzklikala družba partizanov. Drugi, ki so stali kakšne tri metre za njima, so bili dobro razpoloženi in že čakali na naslednji poizkus. Kar je ne nazadnje ukazal tudi Stane: »Drugo!« Kot pest drobna mina je poletela v zrak in končala spet tam na želenem kraju. »Uf, to orožje pa je natančno!« so zadovoljno prikimavali.

Stane je bil več kot očitno zadovoljen in predlagal, da zaključijo. Toda ostala je še ena mina in kar sama od sebe zahtevala, da jo pošljejo tja, kamor so tudi njeni predhodnici. Zato je Novljan dejal Stanetu: »Še to izstrelimo! Bomo videli, ali bodo res vse tri v cilju!« Stane je le privolil, »še tretjo«! Pa gre res v tretje rado?

Tonček je ponovno meril. Nestrpno so pričakovali še ta – poslednji izstrel. Sprožil je, a kaj, ko to pot mina ni hotela iz cevi. Zaslišati je bilo le silovito eksplozijo, ki je orožje brž razneslo. Merilca Tončka je vrglo vznak, da je bledega in spačenega obraza obležal mrtev. Dobil je smrtno nevaren zadetek v vratno žilo. Novljana je tako kot Malnariča zavrtelo v zraku in ga vrglo ob tla. Oba sta ozdravela šele ob koncu vojne. »Novljan je imel sedem smrtnih ran in vse preživel, res, neverjetno!« se je spominjala Konjajeva, ki je bila priča temu masakru, pokolu štirih pomembnih častnikov, tako neverjetnemu in usodnemu, da jih ni bilo malo, ki so bili prepričani, da je šlo za atentat. Tarča? Komandant Stane?

Saj bo, saj bo...

Še komajda zavestni Novljan ga je tedaj videl, kako se je grabil za trebuh in ječal. V štabu je razburjen stal Ivan Maček - Matija in nervozno krilil z rokami. Odpeljali so jih v Kanižarico. Kjer jih je pričakal glavni kirurg dr. Bogdan Brecelj, na operacijsko mizo pa je šel prvi Stane. »Da, bila sem zraven, ko so ga operirali: imel je petindvajsetkrat raztrgano črevesje, takšnih bolečin ne bi preneslo nobeno človeško telo,« je opisovala Konjajeva. »Toda Stane je bil krepak in se krčevito boril do samega konca.« Ob Konjajevi je bila takrat tudi noseča Meta, ki je pod srcem nosila komandantovo hčer, ki je ni nikoli videl. Jokala je ob njem, a jo je narodni heroj do zadnjega tolažil, »saj bo, saj bo …«

Pokopan je v Grobnici narodnih herojev v Ljubljani. Njegova Meta je umrla leta 2000, leto za njo je odšla še hči Stana. Ta je imela dva sina Saša in Boštjana ter vnukinjo in vnuka – Taro in Kristjana.

Ki sta med številnimi zbranimi prisostovala proslavi ob 70. obletnici pradedkove smrti. Kjer je partizanski pevski zbor, ustanovljen spomladi 1944 v Planini pod Mirno goro, zapel huronsko – Hej brigade! Učenka OŠ Komandanta Staneta Dragatuš Veronika Plut pa zaključila s tisto Kajuhovo: »A zdaj odidi, pojdi zdaj domov, / žrtvuj se in ne straši se grobov, / če vrnem, vrnem se, ko svet bo nov!«