VELIKI NERAJEC – Belokranjska kulturna dediščina zajema mnoge zgodbe, ki vodijo – kot pravi črnomaljski turistični informacijski portal – do belih vasic in trgov, cerkvic, gradov in mlinov ob vodi. V porečju Kolpe, kot le še malo kje, živijo vidre, bobri, želve sklednice, samo tod pa v kraškem podzemlju tudi črna človeška ribica. Iz posebnosti idilične pokrajine na jugu države – Kot pri Damlju je najbližje ekvatorju ležeča slovenska vas – je življenje spletlo tudi zgodbe o stavbah. Edinstveno med njimi imenujejo his.
Za posebne namene
V turističnih krogih dobro znana Renata Picej je takole predstavila hise: »Ja, danes komaj še kdo ve, kaj bi to sploh bilo, zato je prav, da obiščete Veliki Nerajec in pri Veri Vardjan, ki se ukvarja z domačo obrtjo (v svoji galeriji vam bo pokazala izdelke, ki jih oblikuje iz gline: različne živali, kolo sreče, vrče, poliče, gudala ...), povprašate po njih.«
Hisi so lesene hiške: »Medtem ko so fantje po navadi pozimi spali v hlevih in poleti na skednjih, so v hisih, ki so jih imeli na nekoliko premožnejših kmetijah, spali mladoporočenci. Zato so jim rekli tudi 'hisi za deco delat'. Praviloma so imeli zgolj en prostor za spanje, le izjemoma sta bila dva, ki sta bila že pravo razkošje. Tako je bil en prostor namenjen umivanju, drugi pa spanju.«
Poleg hisov, namenjenih vročemu ljubljenju mladoporočencev, so obstajali še takšni za različne gospodarske namene.
Kar je Dolenjcu ob vinogradu predstavljala zidanica, to je bil za Belokranjca his. Ob enem izmed ohranjenih, Ankinem (po lastnici Ani Bahor) v Dragovanji vasi pri Dragatušu, so razložili: »Lahko je enoprostorski, lahko pa ima prešnico in ločen prostor s sodi. Po navadi je zgrajen iz kostanjevih brven. Vhodna vrata so na trzuk in se odpirajo od znotraj z leseno ključavnico in ključem, ki se imenuje ščence. Tla so po navadi kar ilovnata in se imenujejo ištrle. Belokranjski his vsebuje mnogotere značilnosti, ki jih je novodobno vinogradništvo in vinarstvo največkrat zanemarilo. V Ankinem hisu so ohranjene vse značilnosti dela in ustvarjanja pridnega belokranjskega vinogradnika. V zbranih predmetih pa se skriva nešteto zgodb prednikov, zgodb o njihovem delu, življenju, prostem času.«
Vilinske sanje
Marija Prašin Kolbezen je o hisih kot enem izmed tipov objektov tradicionalne arhitekture v občini Črnomelj (v novomeški reviji Rast, št. 6/2011) zapisala: »Poleg vinogradniških se v Beli krajini hisi pojavljajo tudi kot gospodarski objekti, predvsem kot kašče za spravilo pridelkov, znani so tudi taki s stanovanjsko namembnostjo. His, ki je navadno lesen, pritličen, dvoprostoren objekt, postavljen na kamnite podstavke, je služil spravilu žita in drugih pridelkov. Stanovanjski hisi so v toplejšem delu leta služili za spalnice, sveže poročenim parom za mirno posvečanje zakonskim opravilom, na premožnejših kmetijah so v njih bivali hlapci, v številnejših družinah pa starejši otroci.«
Obiskovalci belokranjske dediščine v Velikem Nerajcu ob vstopu v Krajinski park Lahinja namesto vstopnice prejmejo nerajsko ajdovo potico, kar je vedno sprejeto z odobravanjem. Nepopisno navdušenje pa je preplavilo Nerajčane, ko
so jim leta 2000 v nemškem Kaiserslauternu izročili evropsko nagrado za zgledno ureditev vasi. Polovica vasi, skoraj 40 duš, je odpotovala po listino, ki je med bogato zbirko starin na častnem mestu v stari domačiji s črno kuhinjo. Ponosni lastnik
domačije je Silvo Plavec, televizijski snemalec na nacionalki.
Vrnimo se k Verinima hisoma ob vstopu v krajinski park Lahinja, kjer lahko gostje tudi prespijo (sami ali v dvoje, za kar pa Vera menda še ni zahtevala poročnega lista).
Po prespani noči v hisu so navdušeno pisali vtise v knjigo: Majhna hiška – veliko srce, naj v njej spijo vedno le dobri ljudje; Vera, hvala za kresno noč in vilinske sanje; Čarobna hiša iz pravljice, prespati v njej je novo doživetje; Hvala tisočkrat za prijazen sprejem in nepozabno noč z zvezdnimi utrinki; V tej majhni hiški sem spal in sanjal velike sanje.
Vere žal že par mesecev ni doma. Med popoldanskim sprehodom je 23. maja vanjo treščila strela, po čudežu je preživela brez usodnih poškodb, a še vedno okreva v ljubljanskem kliničnem centru. Obiskovalce namesto Vere – občasno ji je pomagala še soseda Simona Klobučar – zdaj sprejema Verin sin Marko Vardjan.
O hisu je Marko razložil, da je to manjša, pravzaprav pomožna hiška: »Člani družine niso živeli v hisu. Namenjen je bil mladoporočencema, da sta v njem lahko imela potrebno zasebnost. His nima kuhinje, torej sta mlada dva spala v hisu, jedla pa v hiši. V hisu sta smela ostati eno leto oziroma dokler nista zgradila svoje hiše. Vendar ju domači niso ujčkali s čakanjem, saj je bilo pri hiši običajno veliko otrok, deset do dvanajst, še neporočeni bratje in sestre so pritiskali, naj pohitita na svoje.«
His je lahko stal bodisi ob ženinovem bodisi ob nevestinem domu, zanj so skrbele ženske: »Vsako pomlad so nabrale mah, z njim so zapolnile reže med deskami, ga zadelale z glino in prebelile z apnom. Tako so notranjost varovale pred prepihom pozimi in pred mrčesom poleti. Žimnice so polnile z ličkanjem, ki so ga vsako pomlad zamenjale s svežim.«
His ima stene iz hrastovega lesa zaradi obstojnosti, streho po starem iz ržene slame: »V Metliki živi mojster Oto Nemanič, ki še edini v Beli krajini zna narediti takšno.«
Vera je svoja hisa v Veliki Nerajec dala pripeljati iz okoliškega Črešnjevca in Obrha. Po vaseh jih je še nekaj ohranjenih, žal večinoma propadajo, nekateri so končali na žagi.