Bellevue, kdo bo tebe kupil?

Dobrih sto let je star Bellevue v Ljubljani, nekdaj ponos meščanov, danes mestna sramota. Elitna lokacija v parku Tivoli ob Šišenskem vrhu in nekdanji sloves odličnega hotela naj bi bila zagotovilo, da bodo zgradbo po letih propadanja vendarle uredili. A vse, kar se je v zadnjih letih zgodilo, je menjavanje lastnikov, ki potem, ko ga kupijo, očitno ne vedo več, kaj bi z njim. Leto 2012, ko naj bi ga sedanji lastnik prenovil, je že davno mimo, prazna zgradba, ki je postala zbirališče brezdomcev, pa še naprej neusmiljeno propada. Pa ne le to, v njej je že nekajkrat zagorelo. Zadnji, domnevno podtaknjeni požar je maja letos uničil ostrešje.

Propad namesto prestiža

V 105-letni zgodovini je zamenjal kar nekaj lastnikov. Nekoč je tu stala kavarna, nato pa jo je kupil šišenski vinski trgovec Alojzij Zajec. Podjetni možakar jo je dal podreti in na njenem mestu je 1909. zrasel prestižni hotelski objekt v secesijskem slogu. Cvetoči hotel s čudovito teraso, ki je, tudi zaradi prelepega razgleda na Ljubljano, kmalu postal priljubljeno zbirališče meščanov, je lastnika prvič zamenjal leta 1928, ko ga je kupila družina Šterk. Po drugi svetovni vojni, 1953., je kajpak sledila nacionalizacija in prevzelo ga je Gostinsko podjetje Vič. Burna zgodovina se je nadaljevala po osamosvojitvi z denacionalizacijo, ki ga je vrnila prejšnjim lastnikom. Prava kalvarija pa se je začela 2005., ko so dediči Bellevue prodali Študentskemu servisu Maribor kot najboljšemu ponudniku med več interesenti. Predkupno pravico je sicer imela Mestna občina Ljubljana, vendar za nakup ni zmogla zagotoviti denarja.

Nakup je dvignil nemalo prahu in sprožil kopico ugibanj, kaj se bo s podirajočo se zgradbo zgodilo. Novi lastnik hotela, ki stoji na približno 13.000 kvadratnih metrih velikem zemljišču, je za posestvo odštel 1,8 milijona evrov. Direktor Študentskega servisa Maribor Marjan Krajnc je bil o svojih načrtih redkobeseden, seveda pa bi za kakršen koli poseg morali upoštevati urbanistične zahteve. Te določajo, da se mora ohraniti isto pročelje zgradbe, hkrati pa novogradnja ne bi smela posegati v identiteto območja.

Podrtija spet na prodaj

Potem se s hotelom duhov, kot se ga je prijelo ime, nekaj let znova ni dogajalo nič, razen tega, da je bil leta 2007 razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena. Sprehajalci, ki jih v mestnem parku ni malo, pa so lahko opazovali nadaljnji propad podirajoče se zgradbe. Javnost je znova zastrigla z ušesi v upanju, da se bo vendarle kaj premaknilo sredi leta 2008, ko se je v medijih pojavila vest, da je vnovič na prodaj. Mestna občina niti tokrat ni uveljavljala predkupne pravice, Slovenska investicijska družba, ki je prevzela prodajo nepremičnine, pa je hotel ponudila na trgu. Uspešno, saj je bil poleti 2009, točno sto let po odprtju, prodan tujemu investitorju za kar 7,5 milijona evrov. Za nakupom stoji jordanski državni sklad Mawared in prve napovedi so bile sila optimistične ter velikopotezne. Zgradbo naj bi delno obnovili, del pa dozidali, novi objekt naj bi imel 90 sob in apartmajev, videz in ponudba pa naj bi bila vrhunska, saj so napovedovali kar pet zvezdic. Da si Ljubljana tak hotel zasluži, so prepričani tudi na Mestni občini, ki predvideni projekt podpira. Po nekaj mesecih gostilniških debat in pisanja medijev o bodoči novi mestni pridobitvi, kupec je zagotavljal, da bo projekt končan leta 2012, je vse potihnilo. Minilo je leto, dve, tudi leto predvidenega odprtja novega hotela je že davno mimo, na posestvu pod Šišenskim vrhom pa straši vedno več duhov. Le da je zdaj hotelski objekt zavarovan z zaščitno ograjo. To je tudi vse, kar je sedanji lastnik storil.

No, zgodba seveda ni končana. Bellevue še vedno stoji, še naprej propada in spet je na prodaj. Prodajalca tokrat zastopa generalni častni konzul Kraljevine Jordanije v Sloveniji Samir Amarin, ki upa, da ga bo končno kupil nekdo, ki ga bo res obnovil. Po konzulovih besedah sedanji lastnik za investicijo nima več interesa, saj se državna agencija ne ukvarja s hotelirstvom oziroma turizmom. Tako Samir Amarin kot lastnik se zavedata, da bo v tem času kupca izjemno težko najti, zlasti pa ne za toliko denarja, kot so ga zanj odšteli.

Morda pa bi bilo res najbolje, to meni vse več Ljubljančanov, da bi propadajočo zgradbo, preden se sesuje sama vase, preprosto podrli.