Menda je bilo 2001., ko je sredi soparno vročega junijskega dne takrat 38-letni Zlatko Mavrič - Belica iz Medane na veliko leseno mizo pred svojo že takrat turistično domačijo, ki ji v Goriških brdih (najmanj od leta 1889, za kar obstajajo pisna dokazila) pravijo Belica, postavil veliko maketo bodoče turistične, gostinsko-nastanitvene hiše. Pokazal jo je prijateljem in se pridušal, da mu bo uspelo.
Mavričeva žena Meri, ki kot vsaka prava gospodinja od nekdaj drži tri hišne vogale, je bila že kot dekle izborna kuharica in poznavalka briške kulinarike, gospodar Zlatko pa vinogradnik, kletar, trgovec in razvažalec njihovih vin po Sloveniji, odločila sta se, da bosta še gostinca. Nova Belica prav na vrhu Medane (poslopje stoji na 192 metrih nadmorske višine) je rasla, a naraščali so tudi stroški in prebijali prvotne številke, trdo prisluženi denar je prihajal in se še hitreje izgubljal, a to ni bilo vse, kar so načrtovali Meri, Zlatko in tudi njegov brat Cvetan.
Leta 2004, ko so odpirali, je bilo v Medani enako vroče kot tri leta prej, pri Belici pa najmanj 400, če ne kar 500 ljudi. Prijateljev, poslovnih partnerjev, prijateljev Beličevih prijateljev, pa še kdo se je zanesljivo skrival v gneči, ki je valovila, izborno jedla in pila, gledala in proslavljala z zakoncema, ki sta se odlično znašla v glavnih vlogah že težko pričakovanega odprtja tedaj tudi uradno največjega turistično-prenočitvenega objekta v Goriških brdih.
Te dni je bilo pri Belici spet tako kot pred malo več kot devetimi leti, le vroče ni bilo
To pot je Zlatko praznoval okroglo obletnico svojega življenja. Mimogrede se mu je to zgodilo, zagotovo. Skoraj vse življenje je trdo delal, desetletje in pol pa je (skoraj) 24 ur na dan razpet med tisočerimi opravili. »Ko ne ve, kje se ga drži glava in koliko je ura,« je na praznovanju v Medani dejal brat Cvetan in mu poklonil imenitno žepno uro. Takšno starinsko, ki so jih gospodarji nekoč imeli na pozlačeni verižici v žepu pražnjega lajbča. Prav v beli srajci in lajbču, črnih hlačah ter z imenitnim širokokrajnim črnim klobukom na glavi nas je Zlatko pričakal na svoji domačiji. Nazdravljal je z glažem sveže in žlahtne rumene rebule iz lastne kleti z vsakim, ki si je to želel. Želeli so si mnogi, kajti Zlatko ima veliko prijateljev, v njegovem srcu pravi ljudje vedno najdejo prostor.
Uigrana gostinska ekipa je druščino tudi to pot razvajala s kulinaričnimi dobrotami
Pršuta in slanine panonske svinje mangolice, križanca med divjim in domačim prašičem, ki ga je pred leti odkril na enem od svojih gastronomskih potovanj po deželah nekdanje Jugoslavije v srbskem Sremu, so njegovi gostje in prijatelji že navajeni, prav tako sijajnega kravjega sira, tega je odkril v Bosni s pomočjo svoje prijateljice, enologinje in sommelierke Mire Šemić, ki je bila kajpak tudi ena od gostij pri njem v Medani. Nekateri so degustirali bodisi domačo bodisi najboljšo italijansko mortadelo, mize so se šibile pod koluti različnih sirov in drugih delikates. Spet drugi so prisegali na fuže s tartufi, tretji niso mogli prehvaliti jedi na žlico in so nenehno hodili k stojnicam. Te so bile postavljene v polkrogu pred domačijo v slogu starih briških kmetij, ki se do popolnosti poda v tamkajšnje okolje. Jubilant da na splošno veliko na tradicijo, stare običaje in navade ter ima izjemen občutek za vse žlahtne stvari iz naše preteklosti.
Toda Zlatku ni pri srcu le Mira, ampak tudi Lara Jankovič, igralka in žlahtna komedijantka, pevka in šansonjerka, zala Primorka z dodatkom srbske in dalmatinske krvi. Nazdravit Belici so, resda malce pozneje, kot gostje iz vse Slovenije, da ne govorimo o onih iz bližnje Italije, Hrvaške in Bosne, tisti dan se je še marsikje po Brdih trgalo grozdje, prišli možje iz medanske prve vinarske lige izpred okroglih dveh in več desetletij, še iz časov združenja Brajda: Dušan Kristančič, Stojan Ščurek, Marjan Simčič, Marko Skočaj - Dolfo, Elvis Bužinel.
