Bele sulejmanke ne da za nič na svetu

LJUBLJANA – Njegova jutra se začenjajo znatno pozneje: šele ob enajstih zjutraj namreč! Kot veleva njegovo ustaljeno pravilo, si potem umije zobe ter si skuha eno veliko šalico kofeta, »strogo pijem le turško in južnoameriško«! 
Še preden pa si postreže s to dramilno tekočino, poskrbi za nekaj, zaradi česar postane vse skupaj – naravnost popolno. »Pa saj to bi bil greh, če si je ne bi pri kofetu prižgal!« je žareče vzkliknil 67-letni Frenk Govše, nadrealistični slikar, po rodu Šiškar. Zato je kaj hitro s prsti segel v vrečko, na kateri je pisalo Sail in iz katere je zadišalo tako lepo po vanilji. Zadostno količino tobaka je potem nesel proti šalčki, kot pravi črni votlinici, ki so jo vešči mojstri vešče izdolbli iz rujeve korenine. Še neobdelano so prej dolgo in več let namakali v morski vodi ter naposled iz nje ustvarili čisto pravo pipo, fajfo, brez katere Frenk, kmalu bo 20 let tega, preprosto ne more! »Brez tobaka ne morem biti, s cigareto bi šlo pa vse cugrunt!«

Nadrealistični kadilec

Ketenrauhar je še pred tem, skoraj 30 let, vneto prisegal na filter 57 pa na niško moravo, »da, to je bila res odlična cigareta, zelo rad sem imel tudi gauloises caporal in ta hude žitanke«! Bil je strasten in silno priden kadilec, kot se rad pošali, gladko je pokuril štiri škatlice na dan.

Cigaretna palička je bila njegov obvezen pripomoček, zaščitni znak, nekakšen medmet in še večja strast, odvisnost, ki se je ni branil. Z njo v ustih si je, denimo, na začetku sedemdesetih na zloglasni genovski ulici Via di Pre, po kateri se je sprehajalo vse živo in kriminalno, na kateri si dobil, kar si hotel, kupil beretto 7,65. »Jaz se ne mislim prav nič tepsti, jaz bom samo streljal!« je dal suhec že takoj vedeti agresivnim mornarskim sotrpinom, ki so bili videti kot nekakšni biki in ki so, tako kot on, pluli po svetovnih morjih, zaslužili za fička in četrt na mesec, tu in tam pa tako ponoreli, da si moral imeti ob sebi dejansko kaj smrtonosnega. Če si pač hotel preživeti. Ter tudi zato, da si se lahko po toliko in toliko letih vrnil, se za nameček vsaj štirikrat zaljubil in začel ustvarjati kot Salvador Dali, Giorgio De Chirico, Carlo Carra ali Rene Magritte, ki so imaginarne motive (že pred Govšetom) podajali z izurjenimi realističnimi prijemi.

Fajfa do tal

Vžigalnik je ponovno zaprasketal. Prgišče nakopičenega tobaka, ki si ga je vsul v pipo, ga z majceno tlačilko še rahlo potlačil, je že spet zatlel. Ustnik je slonel v desnem kotičku njegovih ust. Takrat je z nekaj krepkimi vdihi poskrbel, da je vaniljev dim zakrožil po ustni votlini, njegove oči so za hipec postale celo omotičnejše, a že takoj zatem – zadovoljnejše. S tobačnim dimom, ki ga ni inhaliral, si je okrepil svojo razsodnost, mirnost, skoraj blaženost. V nekem trenutku, ko je izpuhnil, njegovega obraza nismo videli.

Frenk Govše je pred 20 leti prav moral presedlati na to pipasto odvisnost ter nadaljevati fajfarsko tradicijo svojega starega očeta Lojzeta, ki si je ob nedeljah po južini, še danes ima njegov vnuk pred očmi to sliko, privoščil porcelanasto fajfo, ta je bila tako dolga, da se je, če je ded sedel, dotikala tal. »Potem pa jo je vlekel vse popoldne,« se spominja Frenk.

Od kroničnega kašlja, posledice verižnega kajenja, je Frenka tako zvilo, da je moral od bolečin večkrat poklekniti. »Nakar sem dva na hitro požrl (pokadil), da se je vsaj malo umirilo.«

Videl je, da tako ne bo šlo več naprej, da so mu s cigareto šteti dnevi. V Maximarket je zato pohitel po nadomestilo, po prvo pipo. »Po pripravniško pipo,« je dejal ter pokazal na njen povsem raven ustnik. »Moje druge fajfe so sicer vse na dol!« Na dol pomeni, da imajo značilno fajfarsko, skoraj labodjo obliko. »Pri ravnih je najbolj zoprno, da jo moraš ves čas držati, pravzaprav jo moraš držati kot svinja, sploh če ima ta večjo šalčko za tobak!« Zvečer so ga zato pošteno boleli zobje, odtlej zato stavi le na tiste na dol obrnjene, ki tako lepo in kar same od sebe slonijo iz ust vseh fajfarjev, teh je sicer le še za vzorec.

Doma ima 16 lepotic. V zbirki lesenih angleških petersenk in italijanskih savinelk kraljujejo tudi tri – iz morske pene oziroma sepiolita, nadvse mehke kamnine, ki je globoko pod turškimi tlemi in ki jo turški mojstri tako lepo in butično in ročno preoblikujejo v nakit … ter seveda … v fajfe! Ker pa je te kamnine vse manj, so tem snežno belim sulejmankam zrasle cene. Frenk je po spretnem zbijanju cene dal za svojo najljubšo, denimo, 450 evrov!

Čez začetno krizo

»Dunhilke slovijo sicer kot najdražje, a se mi zdi neumno plačevati po jurja in še več, saj sem v vseh teh letih spoznal, da je življenjska doba ene pipe, pa če je še tako bajno draga in čislana, tri leta!« Po treh letih se preprosto prekuri. Pa četudi jo, kot to počne tudi Frenk Govše, kot nekakšen dimnikar redno čistiš s specialno palčko, nekakšnim tankim omelcem, da, tudi v tem primeru, pravi Frenk, se prekurijo in uničijo. Zato je fajfanje precej drag špas, tobak stane sedem evrov in v Frenkovem primeru izgine v dveh dneh, da o arzenalu pip in drugih pripomočkov, ki jih premore, ne govorimo.

Kadar riše in ustvarja, jo ima Frenk kot dudo vselej v ustih. Kadar riše in ustvarja, ima vselej tri nabasane. Pripravljene.

Včasih pa ga takole spodbode partnerica, ki ji v nasprotju z večino njegovo fajfanje ne diši preveč. Nemara ji celo smrdi. »Skoraj vsem diši, ti pa noriš!« se ji rad upre Frenk. »Če pa imaš to ves čas v gobcu!« reče ona. On pa njej, da se dim, ki ga proizvaja pipa, v nasprotju s cigaretami ne zažira v stene in tkanino.

Pa še to smo izvedeli: da mora vsak, ki začne kaditi pipo, čez začetno krizo. »Ko te gobec tako peče, da je prav vseeno, kaj ješ, saj nimaš popolnoma nobenega okusa!« Prav zaradi tega jih veliko odneha in preide nazaj na cigarete. Toda Frenk je zelo vztrajen mož, ki je tudi tisti krizni mesec zlahka prebrodil. Niti malo mu ni žal, da je šel po dedovih stopinjah. »Za nič na svetu ne bi menjal te strasti!«

Ko je to oznanil, je njegov vžigalnik že spet zaprasketal. Nad njegovo belo sulejmanko se je v hipu vzdignil gost oblaček vaniljevega dima.