LJUBLJANA, ZAGREB – Poslanke in poslanci so se vrnili s počitnic ter delovno jesen kar takoj začeli z dvema sejama treh parlamentarnih delovnih teles o problematiki, ki je za Evropsko unijo in za njene članice v tem hipu še najbolj pereča, o begunski problematiki: s sejo komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb ter še s skupno sejo odborov za zadeve EU in za notranje zadeve. Opozicijski NSi, ki je podal zahtevo za sklic odbora za notranje zadeve, je, na primer, vnaprej opozoril, da bi morali v Sloveniji že imeti odgovore vsaj na nekatera vprašanja: kako je Republika Slovenija pripravljena na sprejem večjega števila, morda celo nekaj tisoč migrantov, kakšne so naše nastanitvene kapacitete, kakšna je ocena varnostnega tveganja sprejemanja beguncev, ali naša država glede tega zadovoljivo sodeluje z drugimi članicami EU, koliko denarja je na voljo za vse to v proračunu itn.
Predsedniku vlade dr. Miru Cerarju mlajšemu pa je, če temu lahko tako rečemo, uspelo celo prehiteti parlamentarna delovna telesa: o migrantski in begunski problematiki se je ob robu 10. Strateškega foruma Bled pogovarjal s predsednikom Evropskega sveta Donaldom Tuskom. In? Oba sta se strinjala, da je treba v vsaki državi članici EU in tudi na ravni EU zagotoviti predvsem solidarnost. Cerar je Tusku tudi še zagotovil, da je Slovenija že pripravljena na povečan vstop oziroma pretok migrantov, da bomo v Sloveniji prav gotovo znali zadovoljivo poskrbeti za ljudi, ki so se znašli v tako veliki stiski, da so bili primorani zapustiti svojo domovino, ter da bomo pri tem vsekakor zgledno upoštevali dve ključni načeli, načelo humanitarnosti in načelo solidarnosti.
Begunci so (lahko) priložnost
Naš premier je hkrati še poudaril, da begunska kriza za Evropo pač ni samo velik, zahtevni izziv, marveč tudi priložnost. Da Evropa zidov (ograd, bodečih žic) res ne more biti v nikogaršnjem interesu, se je Cerar strinjal že v pogovoru s srbskim kolegom Aleksandrom Vučićem. Mimogrede, državni sekretar notranjega ministrstva Boštjan Šefic je že pred enim tednom spregovoril o tako imenovanem vladnem kontingentnem načrtu, v katerem naj bi bili zajeti (predvideni) prav vsi ukrepi za zagotovitev nastanitve in oskrbe povečanega števila beguncev, ter sočasno pojasnil, da se Slovenija »že intenzivno pripravlja na tak scenarij« prihoda večjega ali še večjega števila beguncev. Čeprav je slovenska vzhodna meja tudi schengenska meja EU, je bilo mogoče Šefičeva pojasnila razumeti, kot da je slovenska država pripravljena dobesedno brez vsakršne omejitve sprejeti prav vse migrante, ki bodo trdili, da so begunci. Ker notranje ministrstvo in Cerarjeva vlada migracije obravnavata kot humanitarno krizo, nikoli ne kriminalizirata in ne bosta kriminalizirala beguncev, ki prihajajo z nevarnih območij.
Glede na to, kar je (na)povedal državni sekretar Šefic (in kar zelo očitno zagovarja Cerarjeva vlada), je pravzaprav celo razmeroma nenavadno, da se begunski val z vzhoda doslej še ni preusmeril čez Hrvaško in Slovenijo, ampak še kar oblega Srbijo in Madžarsko, ki niti ne skriva, da je precej, precej manj naklonjena prihodu tisočev beguncev, ki želijo priti v Avstrijo in Nemčijo, kot izjemno humanitarno odprta Slovenija. Ob tem nikakor ne bi smeli prezreti še nečesa: da sta hrvaško notranje ministrstvo pa tudi hrvaško ministrstvo za gospodarstvo že pripravljena na prihod večtisočglave množice migrantov iz Azije ter zagotavljata, da z zalogami iz državnih blagovnih rezerv lahko nemudoma zadovoljivo poskrbijo za namestitev in prehrano celo 24.000 beguncev. Četudi je hrvaški premier Zoran Milanović še prejšnji teden izjavljal, da Hrvaška pač še nima strategije za sprejem beguncev, da pa je niti Evropska unija konec koncev še nima. Malo za šalo, malo zares – v vsaki šali pa je, jasno, tudi nekaj resnice –, Hrvaška morda celo res ne potrebuje natančne strategije. Begunci, ki bodo vstopili na hrvaško ozemlje, bodo tako ali tako želeli čim prej priti v Slovenijo, ki jih bo, kot vemo, zagotovo sprejela, in kvečjemu čez čas nadaljevati pot še bolj proti severozahodu.
Kaj pa varne cone zunaj EU?
Stališče opozicijskega SDS se kljub vsemu »nekoliko« razlikuje od stališča vlade do humanitarne begunske krize. Njegov prvak Janez Janša opozarja, da so nujni dolgoročni, strateški ukrepi mednarodne skupnosti, saj bi zgolj sprijaznjenje z dejstvom, da bodo begunci v povečanem številu prihajali tudi v naslednjih letih, in hkratno pavšalno (populistično?) zavzemanje za solidarnost problem le povečevali: »EU nima ne bivanjskega ne socialnega prostora za 50 milijonov potencialnih beguncev.« SDS zato predlaga sedem ukrepov. Solidarno reševanje življenj beguncev, še posebno tistih, ki so na begu kot cele družine, mora ostati prioriteta, obenem pa bi morale vse članice EU tesno sodelovati pri preprečevanju prikritih vstopov pripadnikov Islamske države v EU. Kvote, ki jih je določila Evropska komisija, so korak v pravo smer, toda še sprejemljivo breme mora biti pravično razdeljeno. EU naj predlaga in doseže sprejem zavezujoče resolucije OZN, na podlagi katere bodo lahko ustanovljene varne cone za begunce na ozemlju Sirije in Iraka. Razmere v Siriji in Iraku je treba stabilizirati, sicer bo beguncev še več. Državam, ki so s prihajanjem beguncev še najbolj obremenjene, je treba izdatneje pomagati. Dosledno bi bilo treba problem ekonomske migracije ločevati od begunske problematike. EU pa bi hkrati morala dodelati in poenotiti azilno in migrantsko politiko. Solidarnost z begunci je po mnenju SDS resda prioriteta, preprečiti pa je treba tudi prikriti vstop pripadnikov Islamske države v EU. |
