Vsakodnevni prilivi beguncev v EU s kriznih območij Afrike in zahodne Azije sprožajo upravičene razprave, kakšna naj bo politika EU in znotraj tega Slovenije. Ali naj Slovenija na široko odpre vrata novim migrantom, kot pozivajo nekateri posamezniki in nevladne organizacije, ali naj bo previdnejša? Nekatere države, kot sta Italija in Grčija, ki so zaradi geografske lege najbolj izpostavljene, so že zahtevale sistem kvot, po katerem bi begunce sorazmerno naselili v posameznih državah EU. Slovenska vlada sistemu kvot nasprotuje in zdi se, da ima prav. Ne smemo zanemariti, da je probleme treba reševati tam, kjer nastajajo, torej na kriznih žariščih, in da bi odprtje meja povzročilo pravi eksodus novih pribežnikov v EU.
Poleg tega nekatere varnostne analize kažejo, da poskušajo skrajna teroristična gibanja begunsko krizo izkoristiti tudi za to, da bi med maso ljudi v EU neopazno spravila tudi nekaj svojih posameznikov. Zagovorniki odpiranja vrat pribežnikom poudarjajo predvsem solidarnost, pri čemer pa je treba izpostaviti, da je Slovenija doslej že pokazala veliko solidarnost, kar nas bo vsaj v primeru Grčije drago stalo. Slovenija je namreč tista država EU, ki je do Grčije daleč najbolj izpostavljena s poroštvi in posojili, ki znašajo več kot tri odstotke BDP, kar je več kot v primeru katere koli druge članice EU.
Odpiranje vrat pribežnikom s kriznih žarišč Afrike in Azije tudi ne bi bilo zastonj in prav zaradi izkušnje z Grčijo je treba biti pri kakršnem koli avtomatičnem sprejemanju pribežnikov po sistemu kvot previden. Izkušnje pač kažejo, da v sistemu kvot manj vplivne članice EU, kot je Slovenija, potegnejo kratko oziroma da je ta sistem lahko v finančnem pogledu za nas zelo drag. V primeru medetničnih spopadov na območju Balkana je bilo logično, da Slovenija že zaradi bližine in različnih povezav kar najbolj pomaga reševati krizo. Težko pa bo razložiti slovenskim davkoplačevalcem, da morajo po grški zgodbi reševati še probleme, ki izhajajo iz afriških in azijskih kriznih žarišč.
