Kdo pravi, da v naši državi levica ne ve, kaj dela desnica. Prezident stranke Socialni demokrati, resni, pardon, redni profesor doktor Igor Lukšič, je zadnjič dihnil eno res globoko: da imamo v Sloveniji eno samo resno stranko, SDS. In imel je prav. Žal.
V vrstah rumeno-modrih vladata red in disciplina, da ne omenjamo drugih prevladujočih praks. Pustimo ob strani programe, ideologije, dejstvo je, rumeno-modri igrajo smrtno resno, do zadnjega sodnikovega piska in še naprej.
V primerjavi z njimi se zdi, da vsi drugi politiki in njihovi nastavljenci na kobajagi nepolitičnih položajih zgolj neresno begajo in bežijo. Eni ob prvem favlu, drugi takoj, ko stopijo na igrišče, tretji si premislijo že med ogrevanjem ob pogledu na nasprotnega kostolomca.
Prav bedni so videti, kako nastopajo, ko pokasirajo prve klofutice, pa že sestopajo. Nobene volje, nobene moči. Nobene volje do moči, kaj šele želje za narodov blagor.
Verjamem, da je eks predsednik protikorupcijske komisije Goran Klemenčič naletel na navidez nezrušljivi korupcijski zid, verjamem tudi bivši ministrici za zdravje Alenki Trop Skaza, da so pritiski milijonov in lobijev predrli njeno vilinsko tanko kožo.
Ampak ne razumem, zakaj se onadva in podobno nežne dušice sploh pustijo izbrati na tako izpostavljene položaje?! Morda zato, da v svoj že tako dolg in izvrsten življenjepis dodajo še eno funkcijo, prestižno delovno mesto: direktor, minister, predsednik?! Četudi le za pol mandata, mesec dni, nekaj dni.
In če se preda Klemenčič, potem pač pride Štefanec. Ta si ne premisli, cunamiju pozivov k odstopu navkljub ne odide za nobeno ceno. Ker je predsednik podpisal ukaz o imenovanju. Če Pahor ukaže, bo najbrž pokorno tudi (na)drsal.
In ko se skazi Skazova, se z začasnega dela v Švici javi Bešič Loredan. Ta pravi, da bi šel do konca. Kar koli že to pomeni. Nori kirurg, ki tvega bajno plačo 10.000 evrov, da se oblati v naši zdravstveni gnojnici. Sliši se kot zadnje upanje.
