Še malo in Slovenija bo slišala zgolj na besedo basket. Dokler bodo pač Lakovič & Co v igri za najvišja mesta. Bog ne daj, da jim spodrsne, Slovenci preverjeno ne znamo oproščati. V tem primeru bo Eurobasket ena sama katastrofa. A čemu bi klical črne scenarije, ko pa je še vse lepo in svetlo. Simpatični gospod Maljković s svojimi fanti dobiva pripravljalne tekme kot za stavo, nemara utegne opozorilno izgubiti prav drevišnjo zadnjo s Francozi. Že ve, zakaj. Tudi organizatorji pravijo, da je vse okej, nekolikanj me bega le neodločnost sponzorjev. Ti sicer sporočajo – tako piše včerajšnje Delo –, da se jim bo vložek zagotovo izplačal, kaj konkretnega pa ne znajo povedati. Besedičenje o krepitvi blagovnih znamk je zame floskula, ki ne vzdrži. Edini argument mora biti zaslužek. Evri.
Primerjava, ki jo ponujam, je kruta, komu absurdna. A Slovencem dokazano največ povedo prav absurdnosti. Spomnim se namreč žogobrcarskega mundiala pred sedmimi leti v Nemčiji. Tam sem bil brez press, vip in drugih akreditacij, le s povsem običajno sto deset evrov vredno vstopnico, ki je na črnem trgu dosegala večkratnik svoje cene. Ali in kako sem to izkoristil, ni pomembno, bolj spoznanja, s katerimi sem se vračal pod Alpe. Vse dotlej znano o sebi so Nemci namreč postavili na glavo. Razumel sem, da je vse štimalo v nulo; pa najsi gre za poliglotsko, v brazilski dres oblečeno snažilko v improviziranem javnem veceju ali za že osladno ustrežljivega policista ob stadionu, ki je prej kot na represivni organ spominjal na socialnega delavca. Težko pa je bilo razumeti, kako so se pregovorno hladni Nemci topili od prijaznosti. A so že vedeli, zakaj. Špricer, imenovan šoler, je bil tistega leta 2006 po 7 evrov, malo pivo 5 evrov, stoječe lulanje je stalo 50 centov. Pa je eno, drugo in tretje vseeno teklo v potokih. Ker so pač množice dobile vse, po kar so prišle. To pa so v imenu športa druženje s svetom, zabava, hrana in pijača. Ne boste verjeli, Nemci so bili prvi, ki jim je uspelo prodati celo zrak. Z njim, posesanim z želenega stadiona, so polnili pločevinke. In jih kajpak množično unovčevali.
Pa mi? Od Eurobasketa večinsko pričakujemo neko samopotrditev. Evri bodo, če bodo. Naj nam bo v tolažbo, da imamo z Nemci že danes nekaj skupnega. Zrak. Le da so ga oni prodajali, mi ga bomo zgolj dihali.