KRANJ – Že trideset let se avtoličarska delavnica na robu Kranja, kjer zračni čopič vihti Alojz Potočnik s svojo ekipo, osredotoča na zelene in maskirne barve. »Leta 1978 sem v Stražišču pri Kranju odprl avtoličarsko delavnico, v kateri smo barvali, kar je pač takrat vozilo po cestah – fičke, stoenke in podobno. Nato pa sem sredi osemdesetih šel na eno od orožnih vaj. Kot pravi Pohorec sem veliko govoril. Med drugim sem tudi vprašal, kdo skrbi za avtoličarska dela na vozilih, ki jih imajo v kranjski vojašnici. Beseda je dala besedo in pozneje se je pri meni v delavnici že oglasil oficir, ki je dal zeleno luč za naše sodelovanje,« pove Alojz Potočnik o prvih vojaških vozilih, ki so še pred osamosvojitvijo pripeljala v njegovo delavnico.
Zahtevni helikopterji
Nato sogovornik, ki se je na Gorenjsko pred desetletji priselil iz Zreč, pove nekaj, o čemer še ni javno spregovoril: »Ravno med osamosvojitveno vojno sem imel v delavnici deset vozil jugoslovanske vojske. To so bili tovornjaki, džipi in avstrijski poltovornjaki znamke Pinzgauer. Ko se je vojna začela, je bilo jasno, kam z njimi. Vsa ta vozila smo predali kranjski teritorialni obrambi.« Med osamosvojitvijo so iz avtoličarske delavnice odhajala vozila teritorialne obrambe, pozneje so jih zamenjala prevozna sredstva Slovenske vojske.
Prevozna sredstva zapišemo zato, ker v delavnici še zdaleč niso bili samo vojaški cestni stroji. »Najprej smo barvali avtomobile in tovornjake Slovenske vojske, pozneje pa tudi helikopterje. Ravno ti so najbolj zahtevni, saj je treba barvo nanje nanašati s posebno tehniko. Če za en tank porabimo približno petdeset ali šestdeset kilogramov barve, je na helikopter, ki ima približno enako površino, s posebno tehniko nanesemo samo 17 kilogramov,« se Alojz Potočnik zazre v fotografijo, ki visi na steni njegove pisarne. Na njej so podpisi članov posadke, ki je leta 1993 uporabljala helikopter bell. »To je bil nekdaj papežev helikopter, ki je bil ob prihodu v mojo delavnico belo-siv. Barvo smo odstranili in nanesli novo, maskirno. S tem smo težo papeževega helikopterja zmanjšali za 80 kilogramov,« pove Potočnik, ki je ličarsko znanje pilil tudi v italijanski tovarni helikopterjev Agusta.
Želi si džipa
A ne samo tam – zračni čopič je vihtel tudi na Švedskem, Češkem, v Nemčiji in Pivki, kjer je bilo treba pred postavitvijo v muzej olepšati tanke, oklepna vozila, letala in helikopterje. Tako je bila pod budnim očesom našega sogovornika tudi znamenita gazela SA-341, s katero sta vojaški pilot Jože Kalan in tehnik letalec Bogo Šuštar med osamosvojitveno vojno prebegnila v teritorialno obrambo. »Gazelo z oznako TO 001 Velenje, ki je razstavljena v Pivki, smo naredili iz dveh helikopterjev, saj je bil original tako poškodovan, da je bilo treba določene dele poiskati drugje,« pove še eno v nizu zanimivosti Alojz Potočnik, ki je od blizu spoznal velik del slovenske vojaške mehanizacije, potrebne barvanja ali popravila.
Pa si je v desetletjih, prež(iv)-etih z vojaškimi vozili, že omislil svojega maskirno-zelenega lepotca? »Ne, še ne,« pove in nekoliko pobrska med fotografijami. Na mizo položi fotografijo vojaškega džipa, urejenega do zadnje potankosti. »To je džip willys, ki ga je ameriška vojska uporabljala med drugo svetovno vojno. A takega, z originalnim motorjem, je izjemno težko dobiti. Upam, da se kje najde. Saj se bo. Do zdaj smo delali noč in dan, zdaj pa bom imel malo časa tudi za takšne stvari,« pove mojster in ob vprašanju, ali napoveduje upokojitev, odločno zagrmi: »Ah, kje pa! Zdaj lahko malo manj delam, ker imam v delavnici izkušeno ekipo, ki ji zaupam. Ampak delal bom pa še, do konca!«
