LJUBLJANA – Naša čebela kranjska sivka izumira. Zaradi križanja z italijansko rumenko, temno nemško čebelo in v zadnjem obdobju tudi umetno ustvarjeno čebelo »buckfast« patra Adama svetovno znani delavki grozi izumrtje. Po zadnjih podatkih je okuženih že šest odstotkov slovenske populacije kranjske čebele. Ta odstotek na prvi pogled niti ni tako velik, si mislimo, a stvar je v resnici zelo resna. »Ko bo delež križank v populaciji dosegel deset odstotkov, ne bomo mogli več govoriti o kranjski sivki,« pravi čebelarski strokovnjak ing. Franc Šivic.
Čebela barona Rožiča
Čebelarstvo je zelo stara znanost in obrt, ena tistih, ki je zelo vznemirjala znanstvenike, biologi pa so pri čebelah odkrivali zakonitosti narave. Med drugim je začetnik sodobnega čebelarstva, slikar Anton Janša (1734–1773), prvi opazil in oznanil, da se čebele parijo med letom v zraku. Toda v njegovem času še niso poznali kranjske sivke, opazil jo je šele baron Filip Rothschuetz, slovenjeno Rožič, poznejši lastnik gradu Podsmreka pri Višnji Gori, ki je leta 1857 v nemški čebelarski reviji objavil članek z naslovom Aus Unterkrein (Z Dolenjske), v katerem je opisal kranjsko čebelo, ki se razlikuje od italijanske z rumenim zadkom in temne srednjeevropske ali nemške, ki je povrhu zelo agresivna. O kranjski čebeli z Dolenjskega je zapisal, da je svetlo sive barve, izjemno mirna, pridna in skromna. Rožič je hitro spoznal, da gre za čebelo, ki v nasprotju z drugimi pooseblja izjemne odlike. Italijanska čebela z rumenim zadkom je pridna delavka, ampak požrešna.
Inženir Šivic razlaga: »Italijanska rumenka nima stop mehanizma. Med pomanjkanjem paše ali dolgo zimo bo zaloge (po)jedla do konca, naša kranjska sivka pa si ob pomanjkanju sama primerno zmanjša obrok.« Italijanka je torej uživaška kot Italijani.
Srednjeevropska ali nemška temna čebela je zelo agresivna in rada pika, sivka pa napade le v skrajni sili. Rožič je kmalu začel prodati njene matice in zdaj je naseljena na vseh kontinentih.
Pestrost ekotipov
Križanje z italijanko poteka zaradi paše čebel na obmejnih območjih na Primorskem, kjer kranjska sivka pride v stik z njo in razvijejo se križanci z rumenimi zadki. Kot pojasnjuje Šivic, je križanje na obmejnih območjih z Italijo in Avstrijo oziroma Nemčijo potekalo vseskozi, a z razvojem tehnologije in bolj pogostega prevažanja panjev na pašo na Primorsko se stopnja križanja seveda povečuje.
»Na 30 vzrejnih postajah kranjske sivke na Slovenskem se čebelarji trudimo, da umaknemo 'okuženo' matico in jo zamenjamo s čisto, ko opazimo rumene zadke, seveda pa stoodstotnega nadzora ni mogoče vzpostaviti.«
Čebelarji že dolgo poznajo težavo križanja, država jim je pred leti celo subvencionirala zamenjavo matic križank, a subvencij že nekaj let ni več.
»Ob tem pa obstaja še druga težava,« opozarja Šivic. »V okviru kranjske sivke poznamo tri ekotipe: alpski tip, panonski in dinarski tip, morda pa obstaja še kraško-primorski. Razlike med njimi so seveda majhne, vezane na okolje, pa vendarle prav ta pestrost bogati kranjsko sivko kot, denimo, narečja slovenski jezik. Z zamenjavo matic križank iz plemenilnih postaj obstaja velika nevarnost mešanja omenjenih ekotipov, ki bi jih tako izgubili.« Rešitev je sicer na dlani – čebelarji naj bi praviloma kupovali matice v najbližji vzrejni postaji, a tudi čebelarji so samo ljudje.
Kot soška postrv
Za ohranitev kranjske sivke bi potrebovali resni strokovno-socialni projekt, morda podoben tistemu za ohranitev soške postrvi, ki jo je pred stoletjem začela izpodrivati umetno naseljena potočna postrv, pozneje s športnim ribičem še atraktivna ameriška postrv. Ribiči so poskušali v Soči ob koncu 80. let z repopulacijskim programom odloviti vse potočne postrvi, ameriške postrvi in križance ter vanjo naselili čisto, plemenito soško postrv. Petletni projekt je obrodil sadove in danes po Soči plava čista starodavna postrv, ki jo je občudoval Simon Gregorčič. Toda zdi se, da je težava kranjske sivke, ki seveda prosto leta okoli od cvetke do cvetke, precej večja. In tudi projekt bi bil precej večji, dolgotrajnejši in dražji.
Slovenija v težavnih časih ne bo razmišljala o naši čebeli, čeprav pomeni vsaj tako naravnokulturno vrednoto kot lipicanec ali volk. Močno narobe. Razvitost in civilizacijska inteligenca se merita po nenavadnih, dolgoročnih odločitvah v kriznih časih. Tako je nastal nacionalni park Yellowstone, ko je ameriški predsednik Abraham Lincoln med krvavo državljansko vojno zavaroval prve sekvoje v parku. In obiskovalci jih občudujejo še danes.
Dobronamerno pa lahko rečemo, da je čebelarska zveza glede omenjene težave morda malce zaspala. Če je Slovenija s kmetijskim in z okoljskim ministrstvom uspešno prijavila projekt Life za ohranitev medveda (ta je že končan) in volka, pri čemer so si lovci obnovili lovski dom, bi lahko tudi čebelarska zveza dobila sredstva iz skladov EU.
Kranjska sivka takoj za italijanko
Italijanska čebela je najbolj razširjena čebela na svetu, takoj za njo pa je kranjska sivka. Da se je prva tako zelo razširila, gre zasluga predvsem italijanskim oblastem v drugi polovici 19. stoletja, ko je gmotno in moralno podpirala domače vzrejevalce čebel, da so jih izvažali po svetu, avstrijske oblasti pa tega slovenskim niso omogočile, zato so se morali ti znajti, kakor so vedeli in znali.
