Že večkrat je bilo, predvsem kot začudenje, zapisano, da v Sloveniji vsako leto naredi izpit za tako imenovanega voditelja čolna, po domače krmarja, do 5000 Slovencev. Žeja po morju je torej neizmerna, vprašanje pa je, ali z nedvomno pomembnim potrdilom pridemo kam dlje kot samo do vrat, za katerimi je dežela sanj. Izpit brez čolna je namreč slaba tolažba. Neizprosna stvarnost pove, da je barka lahko najeta, torej čarter, ali lastniška. Eno in drugo je kar denar. Danes, ko so nam bankirji sesuli svet, še posebno.
Bili pa so tudi drugačni časi. Mi že očitajo, da se vedno znova zatekam v Jugo. A tako pač je, ko imaš trideset let, bi bilo lepo celo v peklu. Nič te ne boli, vse stoji, poznaš samo lepe bejbe, čeprav je žep prazen. Stara država je bila nepresušni izvir improvizacij. Tudi glede bark. V veliki politiki je izumila tretjo pot, za uresničitev zasebnih želja pa samograditeljstvo. Če ni denarja za nakup fabriške barčice, jo naredi sam. Sam svoj majstor (SAM) pa je bila celo zelo dobra revija. Vendar tudi ladjedelnica na domačem dvorišču nekaj stane, da o materialih in orodju niti ne govorimo.
Mramor, kamen in željezo
Jugosov pa ni bilo mogoče ustaviti. Iz širnega sveta so v neizrekljivi želji in sli za flotami, ki jih bodo postavili na morje od Debelega rtiča do Prevlake, povzeli takrat po vsem svetu moderno zamisel, da je barko mogoče narediti tudi iz betona, jo zabetonirati na domačem dvorišču. Pesek, cement plus nekaj gradbenega železa. V slogu slovite pesmi Mramor, kamen i željezo ansambla Bijelo dugme. Enega in drugega je bilo v državi na pretek in za majhne dinarje, saj je oblast rada videla, da si delavski razred v ne ravno potu svojega obraza gradi hiše in vikende. Ministrstva, ki bi ukinjalo sosedsko pomoč, v Beogradu, takratnem Bruslju, še niso znali izumiti.
Skratka, nastopilo je obdobje zidave, betoniranja bark. Načrti, tuji, seveda, bi bili razumljivi celo Eskimom in blaženim grmičarskim plemenom, kaj šele ljudstvu, ki je za Sadama in Gadafija gradilo naj betonske bunkerje. Če ne, si najel kakšnega bošnjaškega železokrivca, ki je iz različnih debelin gradbenega železa in žice zvaril in zvezal okostje bodoče jahte. Ko je bilo to nared, si poklical tiste frende, ki si jim nekoč pomagal zabetonirati prvo, drugo ali tretjo plato na hiši, tudi kakšen zidarski polir je prav prišel, in barka je bila udarniško vlita v enem dnevu. Tako je tudi moralo biti, zahteva tehnologije, trdnosti in drugih inženirskih pomembnih nepomembnosti. Včeraj nič, samo spete mreže, danes pa sredi dvorišča prava barka. Samo še posušiti se mora ta beton. Kakšen mesec ali dva. So se že vsi videli sredi valov adrijanskih, otroci so sitnarili, ali se bodo odpeljali med temi ali šele naslednjimi poletnimi počitnicami. Mirakolo, čudež. Še gospe tovarišice žene so večinoma utihnile in začele razmišljati, kakšne kopalke bi utegnile biti moderne prihodnje leto.
Hotel za kokodajske
Kadar je kaj prelahko, je v ozadju vedno velikanski zajeb. Barke in vse, kar je na vodi, razen morda splava iz hlodov, imajo to grdo lastnost, da je njihov trup, lupina, če hočete, samo kakšnih 10 do 20 odstotkov cene vrednosti. Če pa je barka betonska, še veliko manj. Pesek, cement in železo za osemmetrsko barko, večjih takrat skoraj niso zidali, so koštali manj kot dve vitli, vinča za jadra. Kje pa so pohištvo, kuhinja, kopalnica z WC, motor, jambor s priponami, jadra z vrvmi, inštrumenti in še na desetine kakor malenkosti, ki razveselijo moško mornarsko oko, domačo morsko deklico pa napotijo k tovarišicam socialkam. Zaradi razveze zakona.
Konec je bil preprost. Od tisočerih v Jugi zbetoniranih bark se jih je v morju namočilo (morda) odstotek ali dva. Nekatere še vedno plujejo. Druge so v embrionalnem stanju za vedno ostale na kopnem, za marsikaterim kozolcem ali lopo jih lahko vidite še danes. Težko jih je uničiti, tisti beton je trden kot bron. A rešitev so našli tudi za te skorajda večne spomenike moškim sanjam o avanturi, begu v svobodo neresničnosti. Skoraj znanstveno je bilo namreč ugotovljeno, da so betonske »kaj pa je tebe treba bilo« iz neznanega razloga neizmerno všeč kokošim vseh pasem. Kot kokošnjak. Samo nekaj gred jim namestiš in že kokodakajo. Včasih je treba imeti jajca.
Barke od 10 do 12 metrov
Po v aprilu 2010 objavljenih podatkih Statističnega urada RS je bilo število plovil v slovenskih marinah v letu 2009 šest odstotkov manjše kot v letu 2008. V vseh slovenskih marinah jih je bilo v letu 2009 nameščenih 7330, od tega 1965 na kopnem, 5365 pa privezanih v morju. Med plovili s privezom v morju je bila ena tretjina domačih in dve tretjini tujih. Ker so marine Koper, Izola in Portorož na severu Jadrana, prevladujejo med tujimi obiskovalci navtični turisti iz sosednjih in srednjeevropskih držav. Med njimi je največ Italijanov, Nemcev in Avstrijcev. Med plovili so bila glede na njihovo velikost najštevilnejša tista, ki so bila dolga od 10 do 12 metrov.
