Barjansko kolo je najstarejše na svetu

Na veliki petek, 29. marca 2002, je sodelavec Inštituta za arheologijo ZRC SAZU Janez Dirjec na območju koliščarskega naselja Stare gmajne pri Verdu naletel na poškodovan kos lesa, ki je spominjal na navadno desko. Po odstranitvi blata se je pokazalo, da gre za ostanke lesenega kolesa, kmalu zatem je prišla na svetlo še bolje ohranjena lesena os. Strokovno se je z najdbo največ ukvarjal Anton Velušček z istega inštituta in njegovo besedilo je tudi podlaga za ta prispevek.

Najdba kolesa in osi je pomembna tudi v svetovnem merilu. Izdelal naj bi ju vrhunski prazgodovinski kolar okrog leta 5150 pred našim štetjem ali celo nekoliko prej, kot so pokazale številne posredne ali neposredne analize, kar ju uvršča med najstarejše lesene najdbe te vrste v Evropi in na svetu.

Stroka še ni zadovoljivo pojasnila, kje in tudi kdaj naj bi dejansko iznašli kolo, pravi Velušček. Po prvi teoriji naj bi voz iznašli v Mezopotamiji, po drugi skoraj sočasno v Srednji Evropi, po tretji pa nekje na severnem Kavkazu. Tudi pojasnila za nastanek kolesa oziroma voza so različna: bil naj bi transportno sredstvo, lahko pa tudi pripomoček pri izvajanju kultnih praks. Jasno pa je, da je nastal v starem svetu, saj je v Ameriko prišel šele po Kolumbu.

Največja vrednost barjanskega kolesa je po Veluščku njegova tehnična dovršenost, pri čemer imajo strokovnjaki v mislih predvsem izbiro lesa, njegovo uporabo, orientacijo in obdelavo. Pesto je štirikotne oblike, kar kaže, da sta se kolo in os vrtela hkrati in da gre za rešitev, ki je primerna predvsem za podvozje dvokolesnega voza oziroma neke vrste cize. Najdbe podobnih koles in osi poznamo s hribovitih območij Srednje Evrope. Ravninska Evropa tistega časa pa pozna štirikolesne vozove z nepremično osjo in pestom okrogle oblike v kolesu. Slednje je raziskovalce napeljalo na misel, da so bili štirikolesni vozovi primernejši za ravninske predele, dvokolesniki pa za uporabo v hribovitem svetu.

In zakaj potem dvokolesnik na Barju?

»Morda se res zdi nenavadno, da so raziskovalci na dele podvozja prazgodovinskega voza naleteli na kolišču Stare gmajne na Ljubljanskem barju, kjer naj bi po teoriji v drugi polovici 4. tisočletja pred Kristusom še vedno bilo jezero. Jezero in voz nekako ne gresta skupaj. Teza je, da v primeru najdbe s Starih gmajn vendarle ni tako. Še več, pomembno se zdi, da so zelo verjetno naleteli na podvozje dvokolesnega voza. Koliščarsko naselje namreč leži približno 700 metrov od trdinskega brega in je bilo najverjetneje postavljeno v močvirju ob jezeru. S trdino so ga morda povezovale poti iz okroglic, oblic, plohov ali mostovži, ki pa jih na Ljubljanskem barju arheologi sicer še niso našli, jih pa poznamo z drugih območij Evrope. Jezero oziroma na nekaterih območjih močvirje je torej prekrivalo velik del ravnine, ki jo od 19. stoletja poznamo kot Ljubljansko barje. Kot trdinski svet je v zaledju koliščarjem preostalo v glavnem samo hribovje, kar je tudi glavna geografska značilnost osrednje Slovenije, in v takšni pokrajini se zdi uporaba dvokolesnega voza smiselna.«