LJUBLJANA – Zgodba 33-letne Barbke Špruk bi se lahko brala kot napet roman. A vendar je to le še ena resnična zgodba, ki jo je napisalo življenje, to pa je včasih samo po sebi najbolj kruti scenarist. Njeno, pa čeprav je šele v kristusovih letih, je že večkrat viselo na nitki. »Oh, kolikokrat sem delala samomor,« zavzdihne in pokaže brazgotine na zapestju, ki bodo večni pričevalci njene neznosne stiske, to je naposled – sicer mukoma – premagala. »Pa ne s pomočjo zdravnikov psihiatrov, s temi sem, verjemite mi, imela veliko opravka. A oni so me potegnili le še v večje brezno, če bi jih poslušala, bi bila danes že pod rušo,« odločno pove. O tem je tako prepričana, da jih bo zdaj celo tožila!
O otroštvu, ki je bilo prežeto z nasiljem (psihično in fizično je nad njo izvajal oče), težko govori, svojo družino, pravi, ima kljub vsemu rada: »Mama, sestre in brat so mi stali ob strani, ko je bilo najtežje, brez njih me danes ne bi bilo več na svetu.« Srednješolskih let, obiskovala je aranžersko šolo v Ljubljani, se spominja z grenkobo, nikjer se ni počutila sprejete. Z zbadanjem vrstnikov se je v Komendi, majhnem kraju, kjer je odraščala, težko spopadala. Življenje jo je že zgodaj naučilo, da se mora boriti zase, sicer bodo vsi hodili po njej. A ker ji nihče ni pokazal, kako to storiti na pravi način, je zaradi tega le še bolj trpela. Ko je pri 19 letih izgubila prvo službo – kot skladiščnica se je zavzela za sodelavca, ki si šefu ni upal potožiti zaradi bolečin v hrbtenici –, se je dokončno zlomila. Takrat se je kar sama odločila, da pomoč poišče na ljubljanski psihiatriji. In tam se je njena kalvarija, kot pravi, pravzaprav šele začela.
V Polju več kot 20-krat
Barbka je v hotelu Polje, kot imenuje ljubljansko psihiatrično kliniko, po prvem obisku ostala tri mesece. »Tam sem prvič dobila zdravila. Najprej sem jih odklonila, a so me privezali na posteljo. Jokala sem kot dež. Takrat sem se prvič zavedela, da psihiatrija ni šala.« Odmerek zdravil se je iz dneva v dan večal. »Po nekaj tednih sem dobila tako velikega, da sem se zjutraj komaj prebudila.«
Kmalu je zaradi tablet postala drug človek. »Vse dneve sem bila zadeta kot majmun, brez energije in moči.« Zamenjala je malo morje zdravil, a z njimi je postajala le še bolj otopela, nasilna, vse pogosteje so se ji porajale samomorilne misli. Večkrat si je rezala žile, enkrat se je celo obesila, da je imela potem okoli vratu dolgo zarisano sled zanke. »Nekega dne, ko nisem mogla zdržati in so mojo glavo napadale tako zelo črne misli, sem pojedla okrog 50 močnih uspaval. Najhuje je bilo naslednji dan, ko sem se zbudila v bolnišnici. Spoznanje, da mi spet ni uspelo, da nisem umrla, je bilo takrat kot nočna mora. Nisem več hotela živeti in pika.«
Še sama ne ve, kako, a po sedmih letih zdravljenja in več kot 20 hospitalizacijah se je odločila, da ne zaužije niti tablete več. »Na začetku je bilo grozljivo, ker sem bila odvisna od mešanic zdravil, pravzaprav sem bila narkoman. Tresla sem se, 14 dni nisem zatisnila očesa. Ko sem po dveh tednih končno padla v sen, je bil to moj najsrečnejši dan v življenju. Naslednje jutro sem se po letih groze končno počutila svežo, spočito. S pomočjo domačih sem nekako našla voljo do življenja, vsak dan posebej. Pospravljala sem, vsak dan sem sčistila celotno hišo, samo da sem se z nečim zamotila.« Po treh tednih je zbrala dovolj moči, da je začela iskati novo službo. Našla jo je, ampak preglavice ji je vedno delala kartoteka. »To, da sem bila tolikokrat hospitalizirana v Polju, je večino delodajalcev zelo zmotilo, zato sem dobivala najnižja dela.«
Prav iz tega razloga se je zelo težko odločila, da se javno izpostavi, da javno pove svojo življenjsko zgodbo. »A če bom s tem pomagala vsaj enemu, ki doživlja podoben pekel, kot sem ga jaz, je vredno,« je odločna Barbka.
Nihče ji ni prisluhnil
Njena pot v svobodo, priznava, je še vedno trnova. »Tudi če glasno opozarjam na krivice, ki se dogajajo za zidovi psihiatričnih ustanov, se nalepke, da sem bila tam pacientka, ne morem znebiti. Med vrsticami sem že ničkolikokrat slišala, češ kaj boš ti govorila, ti si itak malo nora.« To jo boli, a se ne preda. »Od konca leta 2013 sem samostojna podjetnica, ukvarjam se s svetovanjem ljudem, ki so v podobnih težavah, kot sem bila nekoč sama. Sicer pa tudi rišem, kdaj pa kdaj prodam kakšno sliko,« skromno pove in pokaže kotiček v svojem stanovanju, ki je poln prekrasnih umetnin.
»Prepričana sem, da sem se izvlekla prav s tem. Saj že zdrava kmečka pamet pove, da kemija, ki jo človek leta in leta v obliki tablet vnaša v telo, ne more biti dobra. Depresijo se pozdravi s pogovorom pa z delom in športom – jaz sem veliko tekla, povezovala sem se z naravo, to mi je čistilo telo in duha.« Začela je skrbeti za zdravo prehrano. »Tudi to me je motilo na psihiatriji. Jedli smo bel kruh, testenine iz bele moke, nič ali zelo malo sadja in zelenjave. Človek pa naj bi vendarle jedel polnovitaminsko hrano, tega bi se morali psihiatri – konec koncev so zdravniki – zavedati. A to je le kaplja v morju nepravilnosti, ki se tam dogajajo.«
Nanje je sicer opozarjala, a kot rečeno, je nihče ni jemal resno. »Pisala sem varuhinji človekovih pravic, pa konkretnih rešitev ni ponudila, le izgovarjala se je, da to ni v njeni pristojnosti. Že med hospitalizacijo sem poskušala navezati stik s socialnimi delavci, a so mi vsi po vrsti govorili, da zdravniki že vedo, kaj delajo. Na začetku sem se poskušala na lep način pogovoriti tudi s psihiatri, a so me za neposlušnost in upor le kaznovali s še večjimi odmerki, zato si tega – ne jaz,ne drugi pacienti – nismo več upali početi.«
Barbki so prvič prisluhnili šele na civilnem združenju za zaščito človekovih pravic na področju duševnega zdravljenja (CCHR). Gre za mednarodno organizacijo, ki je bila leta 1960 ustanovljena v ZDA, v Sloveniji pa smo predstavništvo dobili pred dvema letoma. »Kolegi v Italiji so denimo dosegli, da so vse psihiatrične klinike zaprli. Ja, prav ste slišali. V Italiji takšnih bolnišnic ni, so le neke vrste komune, kjer se ljudje s tovrstnimi težavami zdravijo z naravnimi metodami – torej z delom, zdravo prehrano, gibanjem, ne pa s tabletami, ki imajo grozljive stranske učinke. Pravzaprav se zdravijo tako, kot se je Barbka, le da je bila ona v vsem tem popolnoma sama,« pove predsednica slovenskega CCHR Sanela Sinanović, ki bo Barbko zastopala na sodišču. Ovadba zoper psihiatre, ki so ji leta predpisovali močna zdravila, ji vbrizgavali injekcije, jo privezovali na posteljo, je že vložena. »Upam, da bom tako dosegla pravico zase in za vse tiste moje prijatelje, ki še trpijo za psihiatričnimi zidovi. Pa tudi v spomin na one, ki so med zdravljenjem pod vplivom tablet storili samomor ali jim je zaradi prevelikih odmerkov odpovedalo srce. In teh, verjemite mi, ni malo,« s solznimi očmi sklene Barbka.
Vsi psihiatri so odsotni!
Na Psihiatrično kliniko Ljubljana, kjer se po besedah Barbke Špruk dogajajo številne nepravilnosti, smo se seveda obrnili za komentar. Med drugim smo jih vprašali, ali drži podatek, da jih za njihovimi zidovi mnogo umre, bodisi zaradi samomora bodisi zaradi odpovedi srca. Po treh dneh nismo prejeli odgovora. Dobili smo le klic iz njihovega tajništva, od koder so sporočili, da je psihiatrinja, ki je pristojna za odnose z javnostmi, v teh dneh odsotna. Na naše vprašanje, ali v ustanovi že tri dni torej ni nikogar, ki bi znal odgovoriti na nekaj naših vprašanj, so odgovorili: »Vaša vprašanja bomo preposlali še kateremu drugemu psihiatru, a ne obljubimo, da vam bo odgovoril v roku.« In nam tudi ni.