Barbara: Vnukinja me meče na cesto!

LJUBLJANA – V Črnučah je med gosto posejanimi hišami, druga je zraven druge, tudi dom Barbare Rome. Nikogar več nima, pravi. Osamljena je, nemočna in obupana. In razrvana. Psihično dotolčena. Tik pred deložacijo. »Iz lastne hiše me meče vnukinja!« Seveda smo debelo pogledali, le kako, le zakaj, upoštevali, da ima vsaka palica … dva konca.

Marljiva in podjetna

»Ravno sem dobila zadnje izvide,« je dejala bolehna 82-letnica. In prav počasi sedla za jedilno mizo. Njena hoja je bila počasna, gibi prav tako. Tudi govorila je počasi, a zborno. Iz rodne Bele krajine jo je Ljubljana prisesala že pred 60 leti. Polovico tega je vdova, prav toliko tudi invalidsko upokojena. Iznajdljiva in podjetna je bila, počitka, kot pravi, ni nikoli poznala. Leta 1965 je šla na Delo uresničit svojo željo – na moč si je namreč želela delati v kiosku. »Veste, ta hip nimamo nič prostega, lahko pa predlagate svojo lokacijo ...« ji je sporočil takratni direktor. Na Miklošičevi, nasproti tedanje Jugoplastike, je sama postavila kiosk, stal jo je 400.000 din. Od prodanega je potem prejemala 15 odstotkov, »to je bila zlata jama!« je iskreno vzkliknila. V tistem je zgradila tudi hišo, to, v kateri smo kramljali. V začetku osemdesetih je kiosk prodala in zanj prejela tri milijone takratnih dinarjev. Te je drzno vložila v marke.

Treščil v
 španske jezdece

Podjetna Barbara je imela nenehno v mislih tudi edinorojenca Marjana. Natakar po izobrazbi ji je tik pred slovensko pomladjo veselo izdal: »Mami, imam priložnost, da kupim lokal v soseski BS3!« Seveda mu je brez vsakršnega obotavljanja priskočila na pomoč. »Vse, kar sem imela, sem prispevala!« Tako so si leta 1988 uredili 255 kvadratnih metrov veliko trgovino na Maroltovi 10. To je bilo tudi leto, ko se je Marjanu s partnerico Sonjo Žagar rodila hčerkica Eva. Kmalu so slovesno odprli trgovino z živili, poimenovali so jo Sončnica. »Kazalo je dobro,« je priznala Barbara. Toda bližala se je vojna. Od toliko robe so police pokale po šivih, za vsak primer, vojna je, je takrat premišljeval Marjan. Ta je nepretrgoma, tri dni in tri noči, pravi Barbara, vnašal podatke v računalnik. Tisti večer naj bi šel ves utrujen domov. Nekje na Viču je izgubil nadzor nad vozilom in trčil v španske jezdece. Njegovi materi se je v tistem sesulo življenje. Po sinovi smrti je le še nekajkrat videla vnukinjo, edino preostalo dedinjo, ki je pri komaj treh letih postala tudi nedoletna lastnica objekta na Maroltovi 10. »Nazadnje, ko je bila pri meni, je takole ročice sklenila,« je z otožnimi očmi brskala po spominu. »In vprašala: 'Mami, a bom jutri tudi lahko prišla k babici?'« Barbarin obraz so prekrile solze. Spominjala se je namreč trenutka, ko je še zadnjič videla vnukinjo.

Osamljena z dolgovi

Odtlej se je Barbara zapletala z nerešljivo dramo nerešljivih enačb, rešljiva pa je bila le tista, po kateri bi plačevala najemnino za lokal. Ker si je tega želela, je namreč s privolitvijo CSD Bežigrad, tako je nalagal tudi 111. člen zakona o družinskih razmerjih, postala najemnica (za minimalno najemnino tisoč nemških mark). CSD je za obdobje Evine mladoletnosti bdel nad upravljanjem premoženja vnukinje. A kaj ko Evina babica ni plačala niti ene samcate najemnine, smo izvedeli v odvetniški pisarni, ki prav tako že dvajset let bdi nad tem primerom. Ta v nasprotju s katerimi drugimi in bolj razvpitimi, če hočete, ne zastara. Barbara Rome trdi, da je v objekt vložila za okoli 100 milijonov dinarjev investicij, na drugi strani pa se je v vseh teh letih z obrestmi vred nabralo za 120.000 evrov njenega dolga – zaradi neplačevanja najemnine! Eva Rome je morala medtem za nameček poplačati še vse nastale stroške upravljavcu, Želvi, d. o. o. Gospa Barbara je sicer prepričana, da so vir zla upniki, ki bi morali po njenem terjati Žagarjevo, »ki je v določenem obdobju nabavljala robo in je ni plačala!« »Če bi vedela, da bom prevzela takšne dolgove,« je nadaljevala Barbara Rome, »trgovine po sinovi smrti ne bi prevzela!« »Ostala sem brez vsega,« je še enkrat zahlipala. »Zdaj pa me hoče lastna vnukinja, ki je že dvajset let nisem videla, deložirati in vreči na cesto! Ne da bi vedela, kaj bo z mano ...«

Miroljubna rešitev

Sedemnajstega junija bo, kot rečeno, potekala prva javna dražba Barbarine hiše v Črnučah. Kaj bo z Barbaro, smo se spraševali, le kaj bo z Barbaro? Izvedeli smo, da sta se odvetniški pisarni obeh, tako upnice kot dolžnice, medtem dogovorili za miroljubno rešitev: da bi se lastništvo hiše v Črnučah z darilno pogodbo preneslo na Evo Rome. Eva, ki študira v tujini in ki so jo babičine muhe hudo prizadele in močno zaznamovale, še zdaleč noče škoditi svoji babici! S pomočjo te rešitve bi Barbara Rome tako vse do smrti mirno živela v lastni hiši in jo brezplačno uporabljala. S tem bi se obe, ne le Barbara, izognili mrhovinarjem, ki kot hijene že v zasedi čakajo na dražbo. Hišo kanijo kupiti po zmanjšani in nerealni ceni, kaj lahko, da bi v tem primeru obe ostali brez vsega! Toda Barbara se ne da. Meni, da se je vse zarotilo proti njej, da ji nekdo želi vzeti vse, najhuje se ji zdi, da nanjo preži – še edina preostala sorodnica.

»Ostala sem brez vsega!« se je še zadnjič obupano sesedla in zjokala.