Malgaški baobabi so endemični in se precej razlikujejo od sorodnikov v Afriki, ki jo od otoka z Mozambiškim kanalom loči le 400 kilometrov. Madagaskar se je od Afrike ločil že pred približno 88 milijoni leti (prej sta bila povezana v supercelini) in od takrat so se malgaški baobabi razvijali po svoje. Zaradi značilne oblike Angleži drevo, po naše opičji kruhovec, imenujejo bottle tree, ker pa njegova krošnja spominja na korenine, ga ponekod imenujejo tudi narobe obrnjeno drevo. Baobab zraste do 25 metrov visoko in ekstremno, do 11 metrov široko. Ker živijo v sušnih predelih, lahko deblo za hude čase akumulira ogromne količine vode.
Baobab ozeleni, dobi liste in pozneje tudi cvetove za tri do štiri mesece, v deževni dobi. Barve cvetov se razlikujejo vse od bele prek rumene do oranžne. Drevesa le ene vrste imajo temne, skoraj črne plodove, vsa druga pa imajo svetlo rjave.
In kje lahko obiskovalec občuduje ta čudovita drevesa?
Najstarejše baobabe sem videl v parku Tsimanampetsotsa, na skrajnem jugu Madagaskarja. Najstarejša je Babica, po radiokarbonskih meritvah naj bi bila stara kar 3000 let. Ker pa baobabi nimajo letnic kot druga drevesa, o takšni ekstremni starosti mnogi dvomijo. Babico sem občutil kot pramater, jo pobožal po njenem zgubanem telesu ter jo objel. Posebnež je tudi Nasmejani baobab, ki ima po deblu izbokline v obliki smejočih se ust. Tu sem videl baobab, ki ga je ciklon nagnil postrani, v njem so začele rasti zajedalske rastline, obsojen je bil na počasno umiranje. Lahko bi ga podprli, populili rastline in ga ohranili pri življenju, a naravovarstvena doktrina narodnih parkov jim tega ne dovoljuje. Živi in umri po naravni poti ...
V bližini narodnega parka in vasice Kirindy raste Sveti baobab. Domačini mu ob deblo darujejo kozarček ruma, riž ali drugo hrano, da bi jim uslišal želje. Seveda rum potem drevo tudi popije, hrano pa poje.
Blizu Morondave, na cesti, ki vodi naprej do narodnega parka Kirindy ter še naprej do znamenitega malgaškega krasa v parku Tsingy de Bemaraha, je znamenita aleja baobabov. Verjetno je najbolj fotografiran motiv Madagaskarja. Pred sončnim zahodom fotografi, veliko je Japoncev, postavljajo stative in čakajo na primerno svetlobo, da bi lahko naredili lepe fotografije že tako čarobnih baobabov. V bližini raste tudi nekaj posebnežev. Baobaba dvojčka in prepleteni drevesi, ki se ljubita ali pa morda plešeta v ritmu malgaške glasbe salegy. Prepletena so poimenovali Zaljubljena. Tu je še eden, katerega odebelitve na deblu spominjajo na dele moškega ponosa. V mestu Majunga raste star baobab, ki je priljubljena točka sprehajalcev, zaljubljencev in tistih, ki si pod njim poiščejo senco. Tudi njegova značilnost je veja, podobna moškemu spolnemu organu.
A niso le lep fotografski motiv, plodove in lubje uporabljajo v različne namene
Plodovi so premera okrog 10 centimetrov, dolgi do 20 centimetrov in vsebujejo stotine semen, bogatih z vitamini. Semena so v pulpi, mesu, ki je užitno. Kiselkast okus prija ljudem in živalim. Vsebujejo vitamina B1 in C in dvakrat več kalcija kot mleko in šestkrat več kot pomaranče. Iz sveže ali posušene pulpe pripravljajo osvežilen napitek. V zahodni in južni Afriki posušeno pulpo uporabljajo proti diareji, nekoč so jo poznali kot antimalarik. Sadeže priporočajo otrokom za dobro rast, za kosti in stalne zobe. Vsebuje tudi magnezij, ki krepi obrambni mehanizem telesa in okostje.
Užitna in zelo hranljiva so tudi pečena semena. Lahko nadomestijo kavo. Poganjki in korenine mladih rastlin so užitni kot šparglji. Od leta 2008 se lahko plodove baobaba prodaja tudi v Evropski uniji. Pričakujejo, da bo povpraševanje po njihovih sadežih ustvarilo nove zaposlitvene možnosti. Ženske s kamni tarejo lubje in dobijo prah, ki ga uporabljajo za kozmetiko. Za lepotičenje, proti gubam in zaščito proti soncu. Uzde za grbaste vole, narejene iz baobabovih vlaken, so močne in zato najbolj cenjene. Po svetu so znani zelo nenavadni primeri uporabe baobabov. Votla dupla so že uporabljali za trgovine, bifeje in celo zapore. Baobab se pojavi tudi v delu Mali princ pisatelja Antoina de Saint-Exupéryja.
»Država za njihovo zaščito ne naredi nič!« pravi Berlinčan York Pareik. O njih ni napisanih veliko študij. Dr. David Baum s Harvarda je proučeval opraševanje baobabov in ugotovil, da so v tem procesu udeleženi žuželke, netopirji, ptiči in lemurji. Da bi Pareik pripomogel k ohranjanju te prastare in redke vrste, jih je začel proučevati in med mestom Diego Suarez ter vasico Ramena ustanovil park Tisoč baobabov.
In zakaj vsa ta prizadevanja Nemca, ki je pri delu naletel tudi na oviranje tistih, ki zaradi pohlepa sekajo tudi ogrožena ali endemična drevesa različnih vrst? »To je naložba za tretjo generacijo!« pravi. »Pariški Versailles obišče sedem milijonov ljudi na leto, nemški grad Heidelberg 3,5 milijona. To je dober posel in veliko ljudi lahko od tega živi. Čez 200 let bo v parku polno baobabov, ljudje z vseh koncev sveta jih bodo hodili gledat, domačini bodo imeli zaposlitev. Takrat bodo rekli, posadil jih je York Pareik,« sklene raziskovalec.
