V minulem tednu smo bili priča sagi v Bolnišnici Topolšica, ki je za zdravje ljudi zelo pomembna regionalna bolnišnica, sooča pa se z veliko izgubo. Edina v celotni savinjsko-šaleški in tudi koroški regiji ima pljučni oddelek. Vladni predstavniki ministrstva za zdravje so brez poglobljene razprave in ocene posledic na hitro predlagali, da bi jo pač pripojili celjski bolnišnici, ki ima sicer tudi izgubo.
Finančni »geniji« ministrstva za zdravje so očitno presodili, da bi z združitvijo dveh institucij z izgubo ustvarili finančno zdravo družbo. Pa naj razume to logiko, kdor more. Po eni strani je Cerarjeva vlada pred tremi meseci brez pomislekov ekspresno zagotovila dodatnih 250 milijonov evrov za dokapitalizacijo državnih družb SDH in DUTB, ki slabo upravljata državno premoženje. Po drugi strani pa zdaj ista vlada ne najde nekaj milijonov oziroma drugače rečeno vsega nekaj odstotkov tega zneska za finančno pomoč bolnišnici, ki je za kakovost življenja in zdravje ljudi zelo pomembna.
Kakšne prioritete imamo torej v naši državi in kaj je sistemskega pomena? Je to regionalno zelo pomembna bolnišnica, od katere je okrog 100.000 ljudi savinjsko-šaleške in koroške regije dobesedno življenjsko odvisno, ali so to državne banke in državni finančni holdingi, ki mešetarijo z državnim premoženjem? Ne smemo pozabiti, da smo že pred tem reševali bančni sistem s skoraj petmilijardno finančno injekcijo in da se najbrž mnogo ljudi upravičeno sprašuje, kaj imajo sploh od tega dragega državnega reševanja bank. Slovenija ni samo Ljubljana, ampak je veliko več. Zato bi bilo prav, da ministrstvo za zdravje pomaga rešiti finančni položaj te bolnišnice. Če ne vedo, kje vzeti denar, jim lahko le svetujemo, da prav tam, kjer ga je Cerarjeva vlada pred tremi meseci našla za dokapitalizacijo državnih finančnih družb. Pri vsem skupaj ne gre toliko za vprašanje nevarnosti bankrota same bolnišnice, ampak bolj zato, da je očitno že zdavnaj bankrotirala zdrava kmečka pamet pri oblasti v Ljubljani.
