Nisem pa še pozabila dne, ko prvič sem dobila za pod zob Banane! Banane! Banane! Takole je pela Neca Falk. Tudi jaz imam na banane žive mladostne spomine. Takrat, sredi osemdesetih, sem dopolnil 15 let, kar je pomenilo, da med šolskimi počitnicami lahko že delam prek študentskega servisa. Pozimi sem v hladilnicah v Zalogu z velikih rešet strgal zmleta in posušena jabolka, ki so jih nato pomešali v sport müsli, vmes pa s sodrugi raztovarjal šleperje z bananami. Ti sadeži so bili takrat redki in dragi, le redko smo jih okusili, jaz še največkrat, če jih je oče prinesel iz Celovca – a tja prav velikokrat spet ni šel, ker je bilo treba do leta 1984 ob prestopu meje plačati depozit.
Med raztovarjanjem je najstarejši med nami vrgel kakšno škatlo banan čez mrežnato ograjo, pa smo jo šli po šihtu iskat z njegovo neregistrirano katrco – res je bil material za delinkventa – in si bratsko razdelili žolte šope. Ne pomnim tako sladkih kot tistihdob.
Danes so banane množicam najbolj cenovno dostopno sadje, kila po dober evro. Ampak naj bi bilo vprašanje, kako dolgo še. Organizacija Združenih narodov za kmetijstvo in hrano opozarja pred TR4, različico panamske bolezni, ki je že prizadela nasade najpriljubljenejše vrste banane, cavendish, v jugovzhodni Aziji in bognedaj, da bi se razširila v glavne svetovne izvoznike tega sadja, Ekvador in Kolumbijo.
Ob predvčerajšnem svetovnem dnevu banan pa smo še izvedeli, da so to peti najbolj prodajan kmetijski pridelek na svetu in ustvarijo sedem milijard dolarjev izvozne ter od 20 do 25 milijard dolarjev maloprodajne vrednosti, od česar dobijo delavci na plantažah samo 6,7 odstotka!
Kljub TR4 verjamem, da današnja znanost ne bo dopustila, da bi banane izginile in bodo še naprej velik biznis, dobički pa skriti kje v Panami.
Ne glede na usodo in ceno banan pa bi bilo tudi prav, ko bi kupovali več lokalnega sadja. To je definitivno bolj zdravo, pa še domače sadjarje bi podprli. Bolje domače jabolko kot tuja banana, pravim. Vsaj dokler imam zobe.
