Nogomet, politika in vera so tesno povezani. Posebno na svetovnem nogometnem prvenstvu se skozi žogobrcarsko norost zrcalijo vse niti, ki dejstva povezujejo v pojem banana republika oziroma država in banana nogomet. Južno- in Srednjeameričani so nogometno in versko blazni, na področju, kjer so marionetne vlade, vojaške hunte, korupcija, zato tudi bogata zgodovina gverilskega udejstvovanja, politiki žogobrc povzdigujejo na oltar cerkve Svete žoge, Messi, Neymar, Suarez, Rodriguez, Ruiz in drugi pa so sredstvo za obvladovanje množic. Domorodni izvirniki ter potomci krvoločnih španskih in portugalskih morjeplovcev so danes le blazneži, ki jim je nogomet v povezavi z religijo zameglil um dojemanja politične in ekonomske stvarnosti.
Tudi Afričani (ni)so vredni svojega denarja. Gano, Nigerijo in Kamerun so na svetovnem prvenstvu pretresale afere premij, razpuščenega vedenja, prirejanja izidov tekem, vmešavanja politike v vodenje nogometnih poslov. A nič čudnega za celino, kjer niso ovira le razprtije med državami, ampak že med plemeni. Tudi na stari celini so nogometno usodo v Španiji, na Portugalskem in v Italiji povzdignili v višave, kjer ima ključno besedo Gospod. V žogobrcarski religiji pa se čudeži ne dogajajo na vsakem svetovnem prvenstvu. V Grčiji so v ekonomski krizi nogometaši odigrali vlogo skupne fronte za razbitje sovražnika negativnih finančnih gibanj, a kaj ko so v tej fronti interes videli tudi koruptivni politiki.
Pravzaprav so se na mundialu v Braziliji in z domačim sprejemanjem nogometne stvarnosti z dejstvi najbolje soočili v Aziji. Nič čudnega, budisti so se zagledali vase in v svojstvenem filozofskem slogu premleli, kako bodo iz slabosti ustvarili vrlino. To v fanatični Braziliji ni primer; če karioke denimo na koncu ne bodo svetovni prvaki, si bo kakšen nogometni blaznež tudi vzel življenje. Nogomet ni najbolj pomembna postranska stvar na svetu, je kar, s politiko in religijo, najbolj pomembna.
