Večno se prepiramo, ali smo podalpski domorodci še v zbiru plemen Balkana ali ne. Naj bi bili marljiv in pošten narod. Spadamo torej v srednjeevropsko skupino narodov, ne pa med one od dol? Do kod seže Balkanski polotok, se ne da razbrati iz strokovnih knjig. Konec mu je določen dol na Peloponezu v Grčiji, a kje se zatika v pravo Evropo? Meje so vlekli po rekah. Seveda biti eden tistih od dol ni dišalo nikomur.
Se je že raje vsak tiščal v germanski objem zadrtežev s senčne strani Karavank, čeprav nas ti še danes ljubkovalno poimenujejo jugošvajne. Namesto velikih rek kot mejo se lahko, kar poglejte zemljevide, uporabi našo rečico iz prestolnice. Šiškarji in Bežigrajčani so v centralni Evropi. Trnovčani in Vičani so pa Balkanci. Vendar Slovenci, radi tako evropsko poduhovljeni, pridemo v moment, ko je treba žlico postaviti v jed in jo ponesti v usta. Se imeti fino. Uživati v kulinariki in biti obkrožen z dobro družbo. Takrat se vedno obrnemo dol, proti Balkanu. Jaz osebno prihajam iz mesta, ki je bil talilni kotel nekdanje Juge. V petem razredu osnovne šole, takrat je bil obvezen predmet srbohrvaščina, smo že vsi, tako otroci tistih od dol kot mi, potomci staroselcev, znali brati cirilico. Seveda, skupaj smo nabijali fuzbal na dvorišču, se igrali pa tudi pretepali in zmerjali. Vse smo znali. Tudi naši stari so se med seboj razumeli. Spomnim se prvega bureka, ki je prišel iz pečice moje matere, bil je bolj podoben skutnemu zavitku kot tistemu, kar so zvijale matere mojih vrstnikov, ki so imele veščine peke še od dol. A se je dovolilo poizkusiti nekaj novega.
Mehiških in kitajskih pa španskih ter japonskih restavracij ni bilo, a smo bili čisto zadovoljni z balkansko kuharijo. Tam, kjer sem odraščal, imajo danes eno fino humanitarno društvo, ki ponuja veliko. Ne le pomoči, ki se otipljivo prenaša v kartonih hrane in denarni pomoči. Ponudijo tudi razširitev obzorja in to, ne boste verjeli, prek štedilnika in loncev ter kuhalnice. Vsak teden, ob četrtkih, kuhajo po receptih starih mam. In ker je prišlekov v moje železarsko mesto veliko, se ne cmari in peče ter vkuhava le po balkansko, tudi vonjave z drugih kontinentov se vijejo po njihovih prostorih. Ponudi se ljubezen, ki gre dejansko skozi želodec, in ob tem kanček razumevanja ob čebljanju in grizljanju pripravljenih jedi. Takrat postane nepomembno, ali si Balkanec ali ne.
