Ta teden je minilo 140 let od rojstva velikega arhitekta Jožeta Plečnika, ki je usodno zaznamoval podobo Ljubljane, Dunaja, Prage in Beograda. Plečnik je preobrazil podobo slovenske prestolnice z znamenitimi deli, kot so Tromostovje, Križanke, Narodna in univerzitetna knjižnica, Žale, Čevljarski most, Ljubljanska tržnica, prava bisera sta tudi njegovi cerkvi v Črni vasi na Barju in v Bogojini v Prekmurju.
Njegovo delo so po drugi svetovni vojni in vse tja do poznih 70. let v večji meri zanemarjali in podcenjevali. Bil je veren človek, blizu bogu, cerkvi in njenih vrhov, celo živel je tik ob znameniti Trnovski cerkvi, kar je šlo seveda povojni komunistični oblasti hudo v nos. No, v Sloveniji se je v 90. vse spremenilo in nekoč zaničevani in podcenjevani arhitekt je postal genialni umetnik.
Učitelj zameri učencu
Njegov učenec (in tudi slovitega Francoza Le Corbusierja) je bil še en velikan slovenskih arhitektov, po rodu Novomeščan, Edvard (Edo) Ravnikar. Prva pomembnejša zgradba, ki jo je načrtoval samostojno, je bila kostnica padlim med prvo svetovno vojno na Žalah v Ljubljani, pozneje se je izkazal z Moderno galerijo. Pobudo za njeno gradnjo je dal slovenski pisatelj in umetnostni zgodovinar ter bratranec slavnega Ivana Cankarja, Izidor Cankar. Načrte je najprej iskal pri Plečniku, pozneje pa je delo zaupal Ravnikarju. Ta si je zato nakopal tudi Plečnikovo zamero. Hja, arhitekti so radi sprti med sabo, tako je še danes ... Očitno tudi Plečnik ni bil imun proti temu. Ravnikar pa bo Slovencem nedvomno najbolj ostal v spominu po Trgu republike, obeh stolpnicah na njem in Cankarjevem domu.
Medtem ko je zamisel o novem središču Goriške, Novi Gorici (Italiji je pripadla stara Gorica), jeseni 1947 začel uresničevati posebni odbor z Ivanom Mačkom na čelu, je urbanistični načrt mesta izdelal prav Edo Ravnikar. Temeljni kamen za gradnjo je bil postavljen 13. junija 1948. Nekaj let prej se je rodil tudi Ravnikarjev sin, prav tako Edo in pozneje arhitekt, mnogo bolj znan kot avtor knjige Udbomafija. Besedo udbomafijec še danes uporabljajo nekateri desničarji, kadar hočejo čim bolj popljuvati koga na levi.
Vseskozi v laseh
Zelo pomemben arhitekt je bil prva desetletja po vojni tudi Edo Mihevc, rojen 1911., štiri leta za Ravnikarjem, v Trstu kot Eduardo Adolfo Corradini. Tako kot Ravnikar je bil tudi on v partizanih, še prej je maturiral na gimnaziji v Ljubljani in se vpisal na oddelek za arhitekturo tehniške fakultete v Ljubljani. Leta 1932 je postal član KPS, leta 1936 pa diplomiral v razredu Jožeta Plečnika. Že leta 1949 je skupaj z Miroslavom Gregoričem prejel 1. nagrado takratne FLRJ za izvedbo industrijskih objektov Litostroj, projektiral pa je tudi delavsko naselje ob Litostrojski cesti. Pozneje je projektiral tovarno Belinka, leta 1969 pa prejel Prešernovo nagrado za arhitektonsko-urbanistično rešitev kompleksa Lucija pri Portorožu, po njegovih načrtih so zgradili vrsto portoroških hotelov. Na stara leta je živel v Izoli, kjer je leta 1985 tudi umrl, njegov sin pa je slovenski skladatelj Marko Mihevc.
Znano je, da so v Sloveniji poleg zdravnikov prav arhitekti oziroma skupine, v katere se združujejo, kot psi in mačke, drug o drugem mislijo najslabše, le kadar imajo skupnega nasprotnika, nastopijo skupaj. Največji kritik Janeza Koželja, ljubljanskega mestnega arhitekta in urbanista, tudi podžupana Ljubljane, ki mu nekdanji župan Janković stoodstotno zaupa, je namreč prav njegov stanovski kolega, ljubljanski mestni svetnik, gromovnik Miha Jazbinšek.
Za največjega poznavalca življenja in dela Jožeta Plečnika velja pri nas, pa tudi na Češkem in v Avstriji umetnostni zgodovinar dr. Damjan Prelovšek. Veliki poznavalec Plečnika je tudi njegov kolega po stroki, prof. dr. Peter Krečič. Čisto po slovensko se nič kaj ne marata oziroma ne govorita več, kot je treba. V dobro jima je šteti, da umazanega perila ne pereta v javnosti, sta le akademika, učenjaka in spoštovana gospoda doma in v tujini, prvi je celo član Evropske akademije znanosti in umetnosti. Čehi, ki si poleg Slovencev prav tako lastijo Plečnika, se Prelovšku klanjajo do tal, menda ima na Hradčanih, kjer je genialni arhitekt pustil neizbrisni pečat, celo svojo sobo, ki mu jo je namenila češka država, in ga vsakič, ko ga pot zanese v Prago, čaka. Prelovšek je na filozofski fakulteti v Ljubljani že leta 1977 doktoriral z disertacijo o Plečniku, pa tudi Krečič se je v 80. in 90. letih v glavnem ukvarjal s proučevanjem njegovega življenja in dela. Zanimivo, da ju po raziskovalni plati ne družita le umetnostna zgodovina in Plečnik, ampak sta tudi po letih le malo narazen: Prelovšek je letnik 1945, Krečič pa 1947.
Damjan Prelovšek je bil tudi slovenski veleposlanik v Pragi in v obdobju vlade Janeza Janše generalni direktor direktorata za kulturno dediščino ministrstva za kulturo, ki ga je tedaj vodil Vasko Simoniti. V mladih letih je bil uspešen športnik, tekmoval je tudi na najvišji mednarodni ravni, bil je kajakaš na divjih vodah. Za Jugoslavijo je nastopil na olimpijskih igrah 1972 v Münchnu, kjer je v kanuju enosedu v slalomu osvojil 17. mesto.
S Plečnikom je bil povezan že Prelovškov dedek, pred drugo svetovno vojno znani ljubljanski gradbenik, ki je veliko zidal tudi po njegovih načrtih, tako rekoč je bil njegov gradbenik. Prav v vili na Zarnikovi, ki jo je opremil s svojim pohištvom in sijajnim vrtom okoli nje – vse je projektiral in si zamislil genialni arhitekt –, še danes živi gradbenikov vnuk. Plečnik za svoje delo Damjanovemu dedku menda ni zaračunal nič, edini pogoj je bil, da se v nič ne vtika oziroma kar koli spreminja. Glede na to, da zamisli, izbira materialov, ekskluzivnost in unikatnost pri ljubljanskem arhitektu niti najmanj niso bili poceni, bi Prelovškov dedek prišel ceneje skozi, če bi najel, kar zadeva plačilo, najdražjega arhitekta ne samo pri nas, ampak malone v Evropi.
