Avtopralnico zidajo na črno, inšpektorji pa nič

KAMNIK – Tam pod Kamniškimi Alpami leži Podgorje, skoraj na robu Kamnika, in v njem bivajo Silvana, Milica in Anča, tri sosede, tri sorodnice, povezane prek možev. »Ampak onidve sta priseljeni,« vendarle navrže 57-letna Anča Cvirn med pogovorom v prvem nadstropju njenega poslovnega objekta. Cvirnovi (vdova Anča ter hči in sin) se ukvarjajo z avtomobilskim poslom: tehnični pregledi, avtovleka, avtoelektrika in še bife, kjer stranke počakajo v senčki. Med Ančo na eni ter Silvano Bizjak in Milico Škedenj na drugi strani zadnje čase stoji zid. Dobesedno, saj je kamniški zid po navedbah odvetnice Nataše Pirc Musar (ki zastopa Bizjakovo in Škednjevo) visok od metra in pol pa do 2,10 m.

Kamniški zid kot berlinski

Zid je bil začetek letošnjih del, najavljenih poprej. »Anča je meni in možu Bojanu povedala, da bodo postavili avtopralnico. Mož se je takoj začudil, kako to njegova sestrična misli,« se slabih pomladanskih novic spominja Silvana. Sredi maja so Cvirnovi opravljali meritve, pa sosedov niso povabili na mejo, »pa sem stopila tja in vprašala, kaj merijo. Sin Cvirnove pravi, da zid, in tako se je začelo,« se ogorčena spominja Bizjakova. Grenkoba ne izvira zgolj iz razgleda, ki iz pritličja hiše zdaj ne sega do vršacev Alp, ampak le meter do novozgrajenega zidu: »Delajo avtopralnico, povečal se bo hrup. Jamo so začeli delati prvega junija popoldne in gradnja poteka pospešeno, zadnjič tudi v dežju v pelerinah,« pravi Silvana, medtem ko se sprehajamo po vrtu brez razgleda.

Soseda Milica, ki jo skrbi tudi zmanjšanje vrednosti hiš zaradi vse večjega gospodarskega objekta, ki meji na njihova zemljišča, pa pripomni: »Tukaj je visok kot berlinski zid!« Berlinski je bil v resnici poldrugi meter višji, toda občutek za Milico in Silvo ni prijeten. Anča Cvirn pa, povsem nasprotno, v ograji ne vidi težave: »Ograjo lahko delaš.« Predpis države je jasen: če je ograja enostavni objekt, za gradnjo ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja do vključno dveh metrov višine. Ali je presegla dva metra ali ne, je že ugotavljal inšpektor, pa še ni podal ugotovitve.

»Soglasja za gradnjo nisva dali. Tukaj se že leta dela z nonšalanco do državnih organov in do sosedov, na naše prijave pa se ne odziva nihče in nihče ne prekine zadeve – in to še nekoga, ki izvaja službo za državo,« Silvana nakazuje na tehnične preglede, ki delom navkljub pri sosedih potekajo nemoteno. Gradbene hruške in dvigala nepovratno spreminjajo sosednje dvorišče, boj proti navadam Cvirnovih pa ni nov, nam zgodovinski pogled daje Milica: »Moj bivši mož je vložil predlog za ukrepanje že leta 2013, pa ni dobil nobenega odgovora.« Črne gradnje v Sloveniji – navkljub že dvema legalizacijama v samostojni preteklosti ter trenutnemu moratoriju na rušenje stavb brez dovoljenj – ne usahnejo.

Še brez gradbenega dovoljenja

Cvirnova sicer pravi, da je za pralnico (po najvišjih standardih) že vložila prošnjo za gradbeno dovoljenje – prav tako pa pove, da dovoljenja še nima: »Poslali so mi 27 točk za dopolniti, morala pa sem začeti graditi, ker sem vzela 170.000 evrov kredita in imam na gradnjo vezani delovni mesti.« Sicer pravi, da bo njena ročna avtopralnica na žetone in visokotlačne čistilnike delala do desetih zvečer, prav zato je postavila ograjo, da bi morebitni hrup manj motil sosede. »Ko so začeli graditi pralnico, sem takoj dala prijavo na inšpekcijo, drugega junija, a so se dela kljub temu nadaljevala,« dogodke povzema Milica. Inšpektorat RS za okolje in prostor je potrdil, da je na začetku junija 2015 uvedel inšpekcijski postopek po uradni dolžnosti v zvezi z izvajanjem zemeljskega izkopa in gradnje ograje iz armiranobetonskih elementov: »Inšpekcijski ogled je bil opravljen 2. in 9. junija 2015.« Na kamniški upravni enoti, kjer zadevo vodijo kot nerešeno, je načelnik Mihael Novak jasno povedal: »Zahtevek za gradbeno dovoljenje je bil vložen 15. junija letos. Podan je bil zahtevek za gradnjo nadstreška za avtopralnico, po pregledu pa je bilo ugotovljeno, da vloga in projekt nista popolna.« Cvirnovo so med postopkom pozvali, da projekt in vlogo ustrezno popravi, »saj je iz projekta razvidno, da se zahtevek nanaša na avtopralnico« – in ne le za nadstrešek, na kar se nanaša vloga za gradbeno dovoljenje. Novak dodaja, da zahtevek še ni bil dopolnjen. Gradbeni inšpektor bo »po pridobitvi vseh relevantnih podatkov odločil o zadevi v okviru zakonskih pristojnosti – do zdaj pa v postopku niso bili odrejeni ukrepi,« ugotavljajo na inšpektoratu za okolje in prostor. V primeru manjših kršitev inšpektorji zgolj opozarjajo, v primeru velikih pa ukrepajo z začasno ustavitvijo gradnje. Odgovor, ali je črna gradnja velika kršitev ali ne, morajo inšpekcije šele podati. Pirc Musarjeva pa opozarja: »Samovolja je gotovo pravi opis takega delovanja. Ne razumem inšpektorja, ki ne spelje prekrškovnih postopkov ter ne odredi ukrepa začasne ustavitve gradnje.«

A odnosi med sosedi in žlahtniki se zdijo nepovratno sfiženi. Silvana in Milica že imata pravno zagovornico, Silvana pa po nekaj mesecih čuti razočaranje nad sistemom: »Žalostna sem, ker ne bi potrebovale odvetnice, če bi institucije delovale.« Po drugi plati je Anča prepričana, da ji sosedi in žlahtnici želita nagajati, ker naj bi jima prenehala finančno pomagati: »To pride iz tega, da si do ljudi preveč dober,« potegne življenjsko črto odnosa s sorodnicama. Medtem so delavci na vročem julijskem soncu naprej betonirali, trasirali, ustvarjali dodatne možnosti zaslužka za ene ter nejevolje na drugi strani. A vendarle, žlahti ter nasprotujočim si izjavam navkljub ostaja glavna ugotovitev odvetnice Pirc Musarjeve brez odgovora: »Vsi vemo, da je črna gradnja in se gledamo – kaj pa zdaj?«