KAMNIK – Pred devetimi meseci smo v Slovenskih novicah razkrili zgodbo o gradnji avtopralnice v Podgorju kraj Kamnika, ki so jo pozneje prenesli številni mediji in v ospredju katere so se znašle tri sosede, povezane (tudi) z rodbinskimi vezmi in razdeljene z vzniklim zidom ter nastajajočo avtopralnico; Silva Bizjak in Milica Škedenj sta tarnali, da Anča Cvirn, lastnica tehničnih pregledov Ci & Ca, gradi avtopralnico brez dovoljenj! Poznejše preverbe so pokazale, da je res začela graditi avtopralnico 15 dni prej, preden je zaprosila za dovoljenje: »Zahteva je bila vložena 15. junija 2015 in se je nanašala na gradnjo samopostrežne avtopralnice (s komunalnimi priključki, prometno in zunanjo ureditvijo),« so zabeležili na kamniški upravni enoti.
Milica je prvi dan po začetku gradnje (torej 2. junija lani) obvestila gradbeno inšpekcijo, skupaj s Silvo sta si poiskali pravno zastopnico in izbrali Natašo Pirc Musar. Ta je začela vlagati pisanja, a za zidom pri hišah Milice in Silve (v pritličju jima je povsem zastrl pogled) so se dela nadaljevala, čeprav je Pirc Musarjeva izrecno opozarjala, da je izvajalec delal brez dovoljenja: »V času gradnje investitor Ci & Ca, d. o. o., gradbenega dovoljenja ni imel in gradbeno podjetje je za to nedvomno vedelo.« Toda potrditve, da je bil kdo kaznovan zaradi dela brez dovoljenja, nismo dobili od pristojnih. Smo pa zato rekonstruirali potek papirnatega boja za nov objekt.
Pol leta čakala na odgovor
Gradbeno dovoljenje je Upravna enota (UE) Kamnik izdala 6. novembra, pravnomočno je postalo osmega januarja letos. Niti dva meseca pozneje pa je UE Kamnik prejela novo vlogo – tokrat za izdajo uporabnega dovoljenja za avtopralnico: »Po popolnosti vloge je bil dne 29. 3. 2016 opravljen tehnični pregled objekta. Na njem so poleg predstavnika upravne enote sodelovali v skladu z 90. členom Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) zunanji strokovnjaki oziroma izvedenci za posamezna področja: za gradbene zadeve, za električne in strojne instalacije, za varnost in zdravje pri delu ter požarno varnost in izvedenka za varstvo okolja,« našteva Mihael Novak, načelnik UE Kamnik.
Za vse to dogajanje Silva Bizjak, ki je začela vlagati pritožbe, vmes ni vedela: »Nikoli nisem dobila odgovora, zdaj pa sem v kratkem času dobila dve pisanji: z okoljskega inšpektorata, da niso dolžni ukrepati, v sredo pa so mi zapisali v dveh stavkih, da ima avtopralnica začasno dovoljenje in da je 15. ta mesec postalo pravnomočno,« se je čudila. Opazila je, da že obratuje: »Ljudje butajo z vrati, nabijajo glasno glasbo. Zadnjič, ko je veter vlekel, je voda padala čez streho avtopralnice na našo parcelo. Na parceli ni stranišča in obratuje dlje kot lokal; videla sem že človeka, ki je opravljal malo potrebo za zidom,« niza Silva zaznave.
Podobno razočarana je njena zagovornica Nataša Pirc Musar, ki je čakala na odgovore o poteku inšpekcijskega postopka kot tudi o morebitnih prekrškovnih postopkih, na odgovor pa je čakala od oktobra do aprila: »Na področju črnih gradenj država ne funkcionira. Katastrofa je, da inšpektor – ki je ugotovil, da gradijo brez dovoljenja – ni kaznoval ne investitorja ne gradbenega podjetja,« navaja Pirc Musarjeva, ki meni, da je tukaj izgubljen tisti del prekrškovnega in kazenskega prava, ki, zaradi kazni, funkcionira preventivno.
Poskusno obratovanje za bolezen živcev
Na drugi strani nam Anča Cvirn pokaže zajeten kup fasciklov, ki vsebujejo dokumentacijo za avtopralnico, pokaže nam tudi gradbeno dovoljenje ter odločbo o poskusnem obratovanju, ki je bila izdana pred manj kot mesecem: »Mi smo začeli graditi normalno, potem pa se je zaštopalo zaradi sosedske favšije. Moti jih, koliko bom zaslužila, ne pa hrup,« je jezna podjetnica, ki zaposluje okoli 20 ljudi: »Moram jih preživeti, pa še kredit za avtopralnico je namesto 170 prišel 230 tisoč. Dobila sem odločbo o poskusnem obratovanju, pa so spet poslali dva inšpektorja,« opisuje ter razmišlja, da bi zdaj ona ovadila sosedo: »Zdaj se izživlja, zanalašč nagaja, inšpektorji hodijo brez veze sem. Oni so nas skozi prijavljali, ker so mislili, kaj bodo naredili,« opisuje jalove poskuse obeh sosed Cvirnova.
Edino, kar bi lahko še spremenilo potek, je inšpekcijski postopek, ki poteka do pridobitve uporabnega dovoljenja. Poskusno obratovanje namreč traja 12 mesecev, v njem pa merijo emisije hrupa in odpadne vode. Če emisije pri obratovanju objekta ne presegajo predpisanih mejnih vrednosti in če objekt izpolnjuje predpise, mu izdajo uporabno dovoljenje. Cvirnova nam s ponosom pokaže strojnico; avtopralnica je po njenih zagotovilih zgrajena z najnovejšo tehnologijo, »brez škodljivih vplivov na okolje in morebitno kakovost življenja s sosedi«. Avtopralnica bo te preglede najverjetneje prestala in delovala še dolgo, preden se investicija poplača.
Soseda Bizjakova je izgubila upanje v občino, državo in njune organe: »Inšpekcija jim je dala nalog, da zid znižajo na meter in pol s sedanjih dveh. Oni tega niso storili, občina pa nič. Jaz sem nad vsem zelo zelo razočarana,« pove ter ugotavlja, da je bilo stroškov precej, koristi zanjo pa nikakršne. Silva še pravi, da je od stresa zbolela na živcih, ter pove, kaj bo njen zadnji ukrep: »Če sem z vso zavestjo in veseljem do zdaj izobešala slovensko zastavo, ta na naši hiši več visela ne bo. Mislim, da če bi v naši Sloveniji zakonodaja in občinski predpisi delovali, tukaj tega ne bi bilo; sploh pa ne na tak način, kot se je začelo delati.« Vsem drugim bralcem je zgodba lahko v poduk: tudi če kdo pri nas začne gradnjo brez vseh potrebnih papirjev, bo najverjetneje stala in obstala.