Ob zastojih na primorski avtocesti in vsej medijski galami, ki je zaradi non-stop prometnih zamaškov nastala v teh dneh, sem se prisilil pomisliti: ali smo pri nas res tako posebni? Kar se tiče (vzdrževalnih) del na avtocestah, mislim.
Ne spadam v avtoprevozniško armado gospoda predsednika sekcije za promet pri Obrtno-podjetniški zvezi Slovenije Klobase, ampak nekaj sem se pa tudi vozil po tujini. Z osebnim avtom. In vsaj po Italiji, denimo, ne pomnim, kdaj sem to počel tekoče. No, morda ponoči. Če ni bilo zastojev pri Benetkah, so bili vsaj pri Milanu, če jih ni bilo pri Milanu, so bili zagotovo vsaj na koncu autostrade, tam nekje pri Torinu. Ali so delali, ali je bilo pred službo, ali je bilo po službi, ali so bile nesreče, skratka, veliko sem (pre)stal.
Je pa res, da je italijanska autostrada od Fernetičev do Torina dooolga (kakih 500 kilometrov), primorski krak našega avtocestnega križa pa tako kratek, da razumem vse, ki bentijo, češ da plačujejo drago vinjeto samo zato, da – stojijo.
Hvalabogu, da nisem Primorec (ki se dnevno vozi na delo v Ljubljano), hvalabogu tudi ne hodim na kavico v Piran. Tistekrati, ko že moram proti našemu morju, namreč vedno stojim. Zadnjič je bilo sredi avgusta, ampak sredi tedna. Cijazili smo se in cijazili in se spraševali: zakaj ravno zdaj, zakaj vedno? Zakaj, zaboga, ne morejo delati ponoči?!
Ob vsem dolžnem nespoštovanju, ki ga do Darsa gojim kot znervirani uporabnik avto, pardon, anticest, vendar nimam razloga ne verjeti jim, češ da zahtevnih del pa res ne morejo izvajati ponoči. No, kar se nočnega dela tiče, se moramo vprašati tudi, ali smo sploh tako bogata družba, da lahko cestarjem plačujemo nočno delo. Se bojim, da nismo.
Zato me predvsem zanima, katera živina iz državnega ali paradržavnega vrha je morala te dni v limuzini obtičati pred Uncem, da se je zagnala vsedržavna antidarsovska kampanja in se bo, kot kaže, misterij zastojev le začel reševati? Če že po demokratski poti ne, vsaj po avtokratski.
