GORNJA RADGONA – Na Upravni enoti (UE) Gornja Radgona je bilo vloženih kar 768 zahtevkov denacionalizacijskih upravičencev in velika večina jih je bila hitro in pravnomočno končanih. Preglavice povzročajo pravzaprav le še trije, in sicer vračila nepremičnin oziroma odškodnine v zadevah: Höhn Šarič – Radenska, Meinl – Kmetijstvo Črnci, in Bouvier – Radgonske gorice. Po besedah načelnika UE Marjana Potiska bodo udeleženci v denacionalizacijskem postopku premoženja avstrijskega kralja kave Juliusa Hermana Meinla sredi maja tako le dobili to presenetljivo poročilo UE Gornja Radgona. V njem ta vse vpletene obvešča, da bo denacionalizacijski zahtevek zaradi nekaterih novih dejstev še tretjič zavrnila. Ker dedičem ni uspelo dokazati, da njihov prednik in nekdanji lastnik velikega posestva z dvorcem v Črncih v Apaški dolini ob kritičnih datumih ni bil avstrijski državljan, je UE Gornja Radgona prvič zavrnila denacionalizacijski zahtevek že aprila 2013. Zastopniki Meinlovih so se takrat pritožili in kmetijsko ministrstvo je odločbo UE odpravilo in ji zadevo poslalo v ponovno obravnavo. Toda tudi v drugo so se na UE julija 2015 odločili, da zahtevek Meinlovih zavrnejo. Po pritožbi je kmetijsko ministrstvo njihovo odločbo znova odpravilo ter zadevo še enkrat več vrnilo v obravnavo. »Od avgusta do decembra lani smo že pripravljali vse za vračilo dobrih 230 hektarjev zemljišč. Po novem letu pa so prišla nova dejstva,« pravi načelnik UE Gornja Radgona. Na to, da so znova zavrnili zahtevek, je po Potiskovih besedah vplivalo predvsem troje, kar izhaja iz strokovnega mnenja dr. Boruta Holcmana, predstojnika Inštituta za filozofijo, zgodovino in ikonografijo prava na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru.
Prvo, da zastopnikom Meinlovih dedičev vse do zdaj razen dopisa magistrata mesta Dunaj ni uspelo priskrbeti nobenega uradnega dokumenta, ki bi dokazoval, da Julius Meinl na presečna datuma 13. 3. 1938 in 28. 4. 1945 ni imel avstrijskega državljanstva. Ter drugo, da po senžermanski pogodbi leta 1920 Meinl ne bi mogel izgubiti državljanstva, saj je bil še mladoleten in je zanj veljalo, »da sledi stanu svojih staršev«, ki pa so bili avstrijski državljani. Po mnenju dr. Holcmana to, da je bil Julius Meinl v kritičnem času avstrijski državljan, dokazuje tudi njegova prijava odvzetega premoženja avstrijskim oblastem oktobra 1949.
Posreden dokaz, da je imel Julius Herman Meinl avstrijsko državljanstvo vsaj še leta 1930, pa je njegov sin Julius Meinl, ki se je rodil oktobra 1930 na Dunaju in je takrat po starših dobil avstrijsko državljanstvo. Zato je komisija za denacionalizacijo na UE Gornja Radgona na podlagi novih dejstev sklenila, da ni dokazov, da bi Julius Herman Meinl kadar koli izgubil avstrijsko državljanstvo in da je zato kot avstrijski državljan po vojni imel pravico uveljavljati odškodnino za v Jugoslaviji odvzeto premoženje ali po avstrijski državni pogodbi ali pa po avstrijsko-nemški finančni in izravnalni pogodbi. Kar pomeni, da ne more biti denacionalizacijski upravičenec v Sloveniji.
Ob 172 parcel!
Bilo je 4. maja 1993, torej prav na 13. obletnico smrti nekdanjega predsednika Josipa Broza - Tita, ko je Rudolf Höhn Šarić iz Baltimora v ZDA vložil zahtevek za vrnitev podržavljenih nepremičnin, lastniškega deleža v takratnem podjetju Kuranstalt Sauerbrun Radein AG in plačilo odškodnine. Zahtevek (skupno naj bi bil ovrednoten na okoli 50 milijonov evrov) je obsegal skupno nad 172 parcel v sedmih katastrskih občinah, na več kot 45 hektarjih površin. V naravi je to predstavljalo večino zemljišč in objektov znotraj kompleksa Zdravilišča Radenci, ki je zdaj v lasti družbe Sava Turizem, ter objektov na lokaciji zdajšnje polnilnice v Boračevi, kjer je sedež Radenske, katere lastnica je češka Kofola. Vse te nepremičnine so bile v lasti njegove mame Wilhelmine Höhn Šarić in očima Anteja Šarića. Denacionalizacijski postopek se je pravzaprav začel šele julija 2009, ko je Vrhovno sodišče RS v revizijskem postopku razsodilo, da je imel Rudolf Höhn Šarić od avgusta 1945 jugoslovansko in slovensko državljansko, torej je bil upravičen do vrnitve podržavljenega premoženja.
Toda od tega očitno ne bo nič, ker se je v nadaljevanju postopka vse obrnilo. Zdaj, ko se je denacionalizacijski postopek Radenske praktično končal, je jasno, da bo to v škodo dediča Rudolfa Höhna Šarića. Vrhovno sodišče je namreč pred kratkim zavrnilo še zadnje tri zahteve njegovih odvetnikov po reviziji sodb mariborskega oddelka upravnega sodišča in tako ostajajo veljavne zavrnilne odločbe UE Gornja Radgona. Za Radensko in njenega novega lastnika, češko Kofolo, je najpomembnejši sklep vrhovnega sodišča o tem, da ne dovoli revizije sodbe upravnega sodišča v zvezi z zahtevo po vračilu 48-odstotnega deleža predvojnega zdravilišča in mineralnega vrelca Radenci, ki je pripadal Šariću. Upravno sodišče je s to sodbo potrdilo odločitev UE Gornja Radgona, da dediči tega deleža nimajo pravice zahtevati zato, ker je bil podržavljen na podlagi avnojskega odloka o prehodu sovražnikovega premoženja v državno last, v takšnem primeru pa ne veljajo določila zakona o denacionalizaciji.
Odvetniki Rudolfa Šarića in vnukov Wilhelmine Šarić po njegovi polsestri so dokazovali, da je bil delež v takratni Radenski Anteju Šariću odvzet na podlagi povojne obsodbe na smrt in zaplembo premoženja. Toda tako na upravni enoti kot na upravnem sodišču so menili, da je bilo Šarićevo premoženje po avnojskem odloku podržavljeno že prej, preden so ga obsodili na smrt in zaplembo premoženja.
Neuradno je že slišati, da so Šarićevi pravni zastopniki, ki se s takšnim sklepom seveda ne strinjajo, že začeli postopke pred ustavnim sodiščem. Zadeva zato še ni končana.
