Nesrečno cesarico Sisi je vleklo še dlje, na grški Krf in na Madeiro daleč v valovih Atlantika, nemirni, melanholični Habsburžan Ludwig Salvador je vneto raziskoval Sredozemlje, cesarjev mlajši brat je v Trstu skrbno preuredil cesarsko vojno mornarico in jo preselil v varne zalive pred Puljem, zatem pa na pobudo Napoleona III. iz Miramara na fregati Novara mimo Istre odplul v Mehiko, da bi postal cesar; a po srečanju z revolucionarji se je v Trst vrnil v krsti. Dekadentni dvor in bogate Dunajčane je zadovoljila nekoliko eksotična, a hkrati mondena kopija slovite Azurne obale – del severnega Jadrana, obale davnega Ilirskega zaliva oziroma Beneškega morja, so poimenovali habsburška riviera. O vsem tem in še marsičem pripoveduje velika razstava Dunaj odkrije morje v muzeju Wien na Karlovem trgu, ki bo odprta vse do konca marca 2014.
Preprosto ljudstvo se je ognjenega konja še balo zaradi ropota in nepojmljive hitrosti, ko je Dunaj dobil dolgo želeno neposredno povezavo z morjem. V severnem delu Jadrana se je začela prva turistična kolonizacija Istre in nasproti nje ležeče lagune med Gradežem in Benetkami ter kvarnerskih otokov in Dalmacije. Avstrijsko-ilirsko Primorje, na slovenskem naselitvenem območju sta bili knežji mesti tudi Gorica in Gradiška, glavno mesto pa Trst, je obsegalo okoli 8000 kvadratnih kilometrov in imelo 900.000 prebivalcev – polovica je bila Italijanov, četrtina Slovencev in petina Hrvatov ter Nemcev oziroma Avstrijcev. Avstrijska riviera se je imenoval le ožji zgornji del jadranske obale, kjer so od sredine 19. stoletja do prve svetovne vojne nastala pomembnejša kopališča pri Devinu, Gradežu in Portorožu ter Brioni, Opatija in Lošinj.
Bogataši in umetniki
Habsburžani in njihovi dvorjani so si vzdolž jadranske obale postavili gradove in razkošne vile. Najlepša med njimi, Miramar pri Trstu, njenemu lastniku nadvojvodi Maksimilijanu, ki je še iz Trsta poveljeval avstro-ogrski mornarici, ni prinesla sreče. Odpravil se je v Mehiko, da bi na pobudo francoskega suverena postal cesar onstran Atlantika, a so ga ubili, njegovi ženi, belgijski princesi, pa se je pomračil um. Sicer so dunajski zdravniki Jadran svetovali za zdravje. Stavbe so rasle kot gobe po dežju, zasnovali in gradili so jih arhitekti, ki so postavili prostrani dunajski Ring, v zadnji fazi secesijski učenci velikega Otta Wagnerja.
Prvi urbano urejeni letoviški kraj je postala Opatija, po podobnem vzorcu so uredili Porto Rose – naš Portorož – ter Lovran in Lošinj, standardizirani hoteli so zrasli še na Brionih in onstran zaliva na beneškem Lidu. Pri Devinu so v Sesljanskem zalivu uredili prelepo plažo, otoček Gradež in pred laguno neskončne peščene obale potegnili daleč proti jugu. Da lepim in bogatim ne bi bilo preveč dolgčas, so jo za njimi mahnili še literati, umetniki ter pevci in igralci. Avstrijska riviera se je na naši strani raztezala od Trsta do Splita ter Dubrovnika, onstran pa do Benetk, Ravene in Riminija.
Predvsem zdraviliški oddih
Zlata doba prvega velikega turističnega vala je bila med letoma 1890 in 1914; turistični razcvet se je začel z množičnim zdraviliškim turizmom, ob hotelih in vilah so gradili sanatorije, bolnišnice ter okrevališča za otroke. V Lovran je rad zahajal dunajski župan Karl Lueger, v pomorskem muzeju v Pulju je govoril o avstrijski drugi, morski domovini, kjer so premožni Dunajčani nabrali veliko posesti ob obali. Med njegovim obiskom Splita so zaradi vse večje napetosti na Balkanu izbruhnili glasni protesti. Vse do danes je zgornji del Jadrana nostalgičen spomin mnogo Avstrijcev. Ali je takšna tudi razstava Avstrijska riviera, ki so jo pripravili na Dunaju (vstopnice so po 6 in 8 evrov, za 29 evrov je na voljo bogato ilustriran katalog na 304 straneh)?
Nikakor. Razkriva še zanimivo in obsežno dokumentacijo, etnografske in naravoslovne izsledke s Krasa in obale, kjer sta prestolonaslednik in Ludwig Salvador Avstrijski leta 1910 obiskala veliko in imenitno prvo istrsko deželno razstavo v Kopru. Lahko se podamo po sledeh brionskega kralja Kupelwieserja, ki vodijo tudi v koprsko palačo, pozornost vzbujajo neznani detajli in usode vse do konca prve svetovne vojne, ko je Avstrija ostala brez kronskih dežel in morja. Razstava je razdeljena na regije in obsega okoli 450 eksponatov.
Slavni na habsburški rivieri Riviera ni poznala mrtve sezone: jesen, zima in pomlad so privabili petične goste. Na obalo so prihajali znani in zanimivi ljudje, a večina slavnih je bila nad njo razočarana: med njimi so bili Sigmund Freud, Anton Čehov, ki je zapisal, da je Opatija umazano in glasno slovansko mesto z eno cesto, pa James Joyce in Thomas Mann, ki je z istrske obale odrinil v Benetke in leta 1912 objavil znamenito novelo Smrt v Benetkah. Godli in dirigirali so sloviti glasbeniki, Franz Lehar v Trstu, iz Dalmacije je prišel Franz von Suppe. |
