DUNAJ, LJUBLJANA – »Obmejni konflikt o kranjski klobasi! Borba za kranjsko klobaso se začenja! Kriminalka okrog kranjske klobase!« je le nekaj naslovov, ki jih je bilo v preteklih dneh mogoče prebrati v skorajda vseh avstrijskih časopisih. Gre namreč za zahtevo oziroma prošnjo Slovenije po ekskluzivni pravici uporabe imena kranjska klobasa. Prošnjo so v pristojni bruseljski komisiji potrdili sicer že februarja, a so naši severni sosedje nanjo postali pozorni šele pred nekaj dnevi in takoj zagnali medijski vik in krik. Oglasili so se proizvajalci, ki se, v primeru pozitivne rešitve, bojijo manjše prodaje in s tem povezane izgube delovnih mest, odzivi naključno vprašanih pa so bili bolj ali manj kritični ali pa v smislu, ali nimajo nobenih drugih skrbi. Oglasil se je celo minister za okolje in kmetijstvo Nikolaus Berlakovich, ki je demonstrativno zatrdil, da si Avstrijci že ne bodo dovolili odvzeti kranjske klobase.
Kranjska ni sirova
Seveda pa zadeva le ni tako enostavna. Avstrija in preostale države EU imajo zdaj pol leta časa, da slovenskemu predlogu argumentirano ugovarjajo in tako preprečijo pozitivno rešitev. Da je zadeva sila resna, govori že dejstvo, da bodo pri pisanju ugovora sodelovali pristojni iz gospodarske zbornice, ministrstva za kmetijstvo, veterinarsko-medicinske fakultete in patentnega urada. Ugovor naj bi šel v dve smeri. Pri geografskem izvoru imajo Avstrijci manjše možnosti, čeprav je bila pokrajina Kranjska pri nastanku kranjske klobase del avstro-ogrske monarhije. Slovenska stran je namreč prav tako dokazljivo dokazala, da je bila ta pokrajina že za časa rimskega imperija popolnoma slovenska. Drugi, menda tehtnejši argument, ki bi znal govoriti v prid Avstrijcev, pa so sestavine kranjske klobase, saj je na tej strani zelo razširjena predvsem sirova kranjska klobasa (Käsekrainer). Toda prav zaradi dodanega sira se največji štajerski proizvajalci mesnin (podjetje Messner) s tem problemom ne obremenjujejo preveč, kot zatrjuje pristojna za stike z javnostjo Doris Stihls. »Pri nas delamo sirove klobase že od leta 1930, ko je gospod Messner originalnemu receptu dodal koščke sira.« Podjetje Messner na leto proda okoli dva milijona tako originalnih kot tudi sirovih kranjskih klobas. Zaradi izgube imena sirova kranjska klobasa pa manj skrbi Dunajčane, saj jo že zdaj v narečju imenujejo »gnojna«, to pa zaradi tega, ker se pri kuhanju sir utekočini.
Kdaj, če ne zdaj?
Kdo bo na koncu potegnil krajši konec, seveda še ni jasno, ve pa se, tako pravi tudi predsednik južnokoroških kmetov Štefan Domej, da Avstrijci že iščejo alternativno ime za primer, da bi Slovenci le dobili dovoljenje za ekskluzivno uporabo tega. Sicer pa Domej meni, da bi bila to edina prava odločitev. Sprašuje se: »Kdaj, če ne zdaj?« Kljub pozitivnemu razmišljanju v prid naši kranjski klobasi pa Domeja skrbi, da imamo v Bruslju premalo močnih lobistov, kar se je izkazalo že pri lipicancih, pri katerih je Slovenija nazadnje privolila v kompromis. »Če bi nam uspelo, bi to pripomoglo tako k novi samozavesti kot tudi boljšemu trženju in zavedanju, kako pomembno je ščititi svoje tradicionalne izdelke.«
Tega se namreč druge države že dolgo zavedajo. Do letošnjega februarja so tako v Bruslju med 1500 prošnjami ugodili kar 1092, med njimi je 14 avstrijskih izdelkov. Tako so na primer zaščiteni vorarlberški gorski sir (Bergkäse), tirolska slanina ali pa štajersko bučno olje, čeprav pri slednjem še ni zadnje besede. Kljub temu da so avstrijski Štajerci svoje olje zaščitili že leta 1996, je Slovenija pred tremi leti zaprosila za zaščito imena »štajersko bučno olje tostran Mure«. Avstrijci so seveda protestirali in zatrjevali, da je pri nas dovoljena uporaba kitajskih bučnih semen, s tem pa je izgubljena pristnost izvora. Prav zato se mnogi sprašujejo, ali gre pri kranjski klobasi za povračilni ukrep, iskanje lastnih korenin, lastno profiliranje ali pa celo, kot so zapisali v Wiener Zeitungu, »za prikriti nacionalizem«. Ki pa seveda ni samo v zakupu Slovencev.
»Naša ima špino, avstrijska ne«
»Veste, vic je v tem, da so avstrijski mediji vse skupaj močno napihnili. Nihče ne ve, kaj pravzaprav hočejo,« je dejal etnolog dr. Janez Bogataj. »Kranjska klobasa je bila pisno omenjena že leta 1896, od leta 2008 nosi zaščiteno geografsko označbo, zdaj jo želimo zaščititi še mednarodno. Evropska komisija je bila očitno zadovoljna z našo vlogo, zato je v uradnem listu 18. februarja že objavila enotni dokument za kranjsko klobaso. Do avgusta se zbirajo pripombe. Kar se tiče avstrijskega ugovora, mi to resnično ni povsem jasno. To sta namreč dve povsem različni klobasi. Njihova Krainerwürst je bistveno drugačna, vsebuje govedino, naša ne, ima pa špino. Kranjska klobasa izvira iz Kranjske, zgodovinsko gledano Slovenije. S strokovnega vidika zato sploh ne bi smelo biti težav, želim si le, da ne bi prevladalo politikantstvo.«
(Še) ni panike
»Ministrstvu v tem trenutku ni treba pripraviti nobene utemeljitve, s katero bi odreagiralo na nasprotovanje Avstrijcev, saj razen člankov v medijih uradno nismo prejeli nobenega ugovora Avstrije,« pa so nam odgovorili s kmetijskega ministrstva.
Dunajski zrezek
Podoben spor že stoletja poteka med Italijo in Avstrijo, in sicer glede znamenitega dunajskega zrezka, ki je prišel iz davnega Bizanca v Padsko nižino, kjer je postal milanski kotlet in ga je feldmaršal iz slovite koračnice zmagoslavno prenesel na Dunaj.
Že med zvezdami
Ena najstarejših pisnih omemb kranjske klobase je bila v kuharski knjigi Süddeutche Küche Katharine Prato leta 1896, kjer avtorica govori o načinu kuhanja. Prav zaradi tega je geslo GIZ Kranjska klobasa: zašpiljeno dobra od 1896. Najstarejše navodilo za izdelavo in pripravo kranjske klobase pa je bilo objavljeno leta 1912 v šesti izdaji Slovenske kuharice Felicite Kalinšek. Slovenci so jo med izseljevanjem ponesli v svet in jo naredili svetovno prepoznavno. V germanskem svetu jo poznajo pod imenom Krainerwürst, v angloameriškem pa kot kransky sausage. Bila je tudi že v vesolju, ko jo je astronavtka slovenskih korenin Sunita Williams konec leta 2006 vzela seboj na Mednarodno vesoljsko postajo.
