»To, kar se je zgodilo meni, se lahko zgodi vsakemu izmed nas. Vsepovsod in vsak dan. A če se nekaj zgodi, se zgodi z določenim namenom,« je prepričan danes 35-letni Matej Vidovič iz Ojstriške vasi v občini Tabor v Savinjski dolini. Pred nesrečo na smučišču v italijanskih Dolomitih decembra 2009 je bil uspešen samostojni podjetnik, ki se je ukvarjal s suhomontažnimi gradnjami in slikopleskarstvom.
Ne spomni se ničesar
»Dela je bilo veliko, zato smo si s sodelavci in prijatelji, s katerimi smo vse leto garali, privoščili tudi kak dan oddiha. In tako sem se decembra pred slabimi petimi leti s še dvema prijateljema odpravil na smučišče blizu Belluna v Italiji. S čelado, kot velevajo pravila, sem se s svojim bordom spustil po eni od prog, ki bi jo lahko primerjal z Mašin žago na Rogli. Se pravi, čisto običajna, nezahtevna proga,« pripoveduje Matej, ki ne ve, kaj se je sploh zgodilo, da je padel in obležal.
Matej Vidovič se je še pred nesrečo preizkušal tudi kot avtor melodij za skupino Zaka' pa ne. Zanimivo je, da je še pred odhodom na deskanje na snegu napisal glasbo za valček, ki mu je besedilo dodal Igor Pirkovič. Pri tem ga je usmerjal prav Matej in mu dajal navodila, o čem naj govori refren. Naslov skladbe je bil Pridi nazaj in Matej pravi, da je v njej veliko simbolike. »Predstavljam si, da me je moja življenjska sopotnica svarila, naj pridem nazaj, da ne smem obupati,« pravi. Skupina Zaka' pa ne se je z omenjenim valčkom predstavila na festivalu Slovenska polka in valček marca 2010, kar pomeni, da so jo intenzivno vadili, ko je on še okreval v bolnišnici. |
»Ničesar pred nesrečo in po njej se ne spomnim,« odkimava z glavo, ko vrtamo vanj, ali je naletel na kakšno oviro na progi. Ker je bilo tam veliko ljudi, so zelo hitro poklicali zdravniško pomoč, helikopter pa ga je odpeljal v bližnjo bolnišnico v Bellunu, kjer je ostal na zdravljenju štiri dni. Potem so njegovi bližnji že poskrbeli, da so ga prepeljali v ljubljanski klinični center. Čeprav naj bi bil v komi le kratek čas, se je dogajanja okoli sebe začel zavedati šele slab mesec po nesreči, okoli 10. januarja. Zdravniki so takrat že postavili diagnozo: poškodovano centralno možgansko živčevje. Zdravljenju v bolnišnici je sledila rehabilitacija v ljubljanski Soči, 15. marca, torej tri mesece po nesreči, pa se je Matej vrnil domov.
Življenje v novi luči
Šele takrat se mu je življenje, o katerem pravi, da je ena sama velika sestavljanka, začelo risati v povsem novi luči. Seveda takšna nesreča za družino pomeni ogromen stres in življenje postavi v povsem nove okvire. Mateju je bilo najtežje, ker je zamudil prvi rojstni dan svoje hčerkice Pie. »Tri dni po tem, ko se je zgodila nesreča in bi že moral biti doma, je Pia, ki bo letos postala šolarka, praznovala prvi rojstni dan,« se spominja z nekoliko grenkim priokusom. A brž doda, da je zanimivo, da je po nesreči imel ves čas občutek, kot da se ni zgodilo nič posebno tragičnega in da je tak, kakršen je, že vse življenje.
»Vse sem jemal kot nekaj običajnega,« pravi Matej, ki ga mnogi poznajo tudi kot odličnega glasbenika. Bil je med ustanovnimi člani skupine Zaka' pa ne pred dobrimi desetimi leti, veliko se je ukvarjal tudi s športom. V Savinjski ligi je igral košarko, rad je imel tenis. »In morda sem okrevanje v Soči tudi zato vzel za nekakšen športni dvoboj. Ko sem bil na vozičku, sem si rekel: no, zdaj pa dokaži, kakšen športnik in kakšen muzikant si. In res sem ogromno delal. Na srečo sem imel dovolj moči in si nisem dovolil počivati. Počasi sem vstal z vozička in hodil za njim. Z rokami sem premeril hodnik in vsak dan prehodil 50 dolžin. In nihče ni mogel verjeti, da sem že šest tednov po tistem, ko so me tja pripeljali na vozičku, sam odšel v klet, kjer je bil bazen,« okrevanje opisuje Matej.
Vsak dan nov cilj
Seveda se dobro zaveda, da tak, kakršen je bil, nikoli več ne bo. Zato si vsak dan znova postavlja nove cilje, za katere meni, da jih bo lahko dosegel. In pravi, da je srečen. »Rojen sem za oder in zdaj, ko sem pri 35 letih invalidsko upokojen, sem se povsem posvetil glasbi, igranju, po novem tudi petju. Hvaležen sem članom skupine Zaka' pa ne, da so me znova sprejeli medse in zdaj spet nastopam z njimi,« nam pove. In doda, da je član Pihalnega orkestra Prebold, sodeluje pa tudi s Folklorno skupino Grifon iz Šempetra. Intenzivneje se po novem posveča petju in pridobiva dragocene izkušnje pri priznani glasbenici Niki Vipotnik. »Izjemno dobro se razumeva, postala sva prava prijatelja. In zelo sem ji hvaležen, da se je zavzela zame. Če se ne bi ona, ne vem, kdo bi se,« pravi Matej, ki se je takrat, ko zaradi okvare motorike desne roke še ni mogel igrati na klarinet, tolažil s tem, da ima 'samo' okvaro možganov, nič pa ni narobe z rokami.
Dve leti po nesreči je spet vzel v roke klarinet in začel vaditi. Vsak dan. Po 500 urah, ki jih je skrbno beležil, je znova zaigral priljubljenega Avsenikovega Pastirčka, ki je ena težjih skladb. To je bila zanj prelomnica in kazalnik, da je premagal najtežjo oviro. Pastirčka je zaigral tudi na dobrodelnem koncertu za prijateljico Nevo, ki jo je nekdo povozil na cestninski postaji Vransko in se po dveh letih še ni zbudila iz kome. »Ona žal nima takšne sreče kot jaz. Zato pa sam zdaj povsem drugače gledam na pomen dobrodelnih koncertov. Ne nazadnje so ga tudi člani Zaka' pa ne organizirali zame in mi z zbranim denarjem omogočili dodatno rehabilitacijo.«
Matej pravi, da je do zdaj dobil eno tekmo, potreboval pa bi vsaj dvajset takšnih zmag. Saj pridejo tudi slabi dnevi, pravi, a jim na srečo hitro sledijo dobri. »Zagotovo sem naredil doktorat iz življenja. Edino, česar si še močno želim, je, da bi nekoč spet lahko sedel tudi za volan avtomobila. Če mi uspe še to, potem imam vse,« nam še zatrdi Matej, ki se zaradi poškodbe še vedno spopada s tako imenovanim dvojnim vidom, zato za volan ne sme.
