Avgustov svet brez vode in elektrike

BREŽICE – Nasproti gradbene trgovine v brežiški Mladinski ulici nas je pred podrtijo pričakal možiček rezkega glasu. Avgust Avguštin pravi, da mu je ime. Preimenoval se je, z željo, da bi pozabil na prekleto preteklost. »Jokal ne bom!« Nervozno si je prižgal cigareto, iz tobaka, ki ga je našel v odvrženih cigaretnih ogorkih. Nakar nas je povabil v svet, ki ga je nevreden, ki si ga ne želite, ki je prepleten s toliko nerazumevanja, napačnih korakov in psihotičnih utrinkov. Povabil nas je v njegov svet, svet brez elektrike in vode.

Brez vsega

Komaj smo verjeli lastnim očem. Bilo je, kot da bi Avgusta nekdo oropal. »Vidite, to je moja soba!« Bila je tudi kuhinja in spalnica, vse v enem. Vse okoli nas je bilo v propadajočem in še kako dotrajanem stanju. Dotrajane in že lep čas uničene so bile tudi vtičnice, ki že od lanskega maja ne oddajajo več elektrike. »Tri tisoč evrov bi moral imeti, če bi želel, da bi luči ponovno zagorele.« Voda je curljala še do novembra, toda več kot polstoletna napeljava ni zdržala več. Takrat pokaže račun za šeststo evrov, kolikor bi stali obnova jaška ter ponovna ureditev vodomernega mesta. »Z 260 evri socialne vsega tega preprosto ne zmorem.« Dovolijo mu, da higienski minimum opravi v bližnji knjižnici ali pa si nalije deževnico, se z njo umije oziroma spere. Zatem smo se zazrli v naslednjo izropano sobo. »Vidite, parketa je ostalo le še toliko!« Pokuril ga je, saj se ni imel s čim več greti. Za naslednjo zimo mu ostaja le še velika omara. »To je vse, kar še imam.« Strašno ga je zeblo, pove in klavrno pokaže na okna: »Saj se jih ne da več niti do kraja zapreti!«

Če ne bi imel redkih prijateljev, bi bilo najbrž pogubno. »Dada mi da tuš, Matija mi opere, Zlata mi da jesti,« našteje otožno, a s kančkom ponosa. Tudi zato, ker jim za to dobroto še nikdar ni ostal dolžan. »To so sicer zelo revni ljudje, vsi na socialni ...«

Nezaželen otrok

V 24 letih naj bi bila socialna služba le dvakrat pri njem, še izvemo, kaj pa svojci? »Staršem, bratoma, teti, sorodnikom in vsem, ki so mi obrnili hrbet, pa sporočam, da so jim vrata mojega srca zaprta za vedno!« se je glasno razhudil, še preden nam je razodel, da se mu polena pod nogami grmadijo že, odkar je privekal na svet. »Leta 1964 sem se rodil staršem, Tereziji in Martinu Cerjaku, ki me niso nikoli sprejeli!« Ob grdem račku sta hočeš nočeš morala odraščati še starejša brata Andrej in Martin. Iz njegovih besed smo zlahka razbrali, da je odraščal pod večno mamino senco, da si je želel še več njene ljubezni, da se je rodil nemara drugačen?

»Moja mama mi je s svojimi ravnanji jasno pokazala, da me ne mara! Nikoli me ni sprejela za sina!« Oče je bil dober do svojega najmlajšega sina, »a kaj,« je spet povzdignil glas, »a kaj, ko je bil copata, pod ženino komando, ji slepo verjel in bil slepo zaljubljen!« Avgust obenem priznava, da je bil že od nekdaj bolj ženski tip, da so ga vselej bolj zanimali cvetje, kuhanje, likanje, pranje in šivanje, »zaradi česar me je tudi oče potem zavrgel.«

Po naturi je bolj tetin. Valentina Žugič ga je tudi vzgojila, klical jo je tetica. Živela je pri njih in noč in dan skrbela zanj. Vse do leta 2004.

Obupani vrtnar

Pri enajstih letih je zbolel za epilepsijo. Pet let pozneje je v smeti zalučal še zadnjo tableto femitona in čudežno ozdravel. »Dr. Nemec mi je tedaj dejal: 'Če lahko živiš brez zdravil – si zdrav!'« Za vsakim dežjem pa posije sonce, kajne? Pri Avgustu pač ne!

Ta si je neznansko želel postati cvetličar. »Žal pa se je učni načrt v drugem letniku nekoliko spremenil, zaradi česar mi kot fantu, takrat je bil to še tabu, ni bilo dovoljeno, da bi ostal v razredu 45 cvetličark.« Premestili so ga med vrtnarje, si lahko mislite, med vrtnarje?! »Vrtnar pa nisem nikdar hotel biti!« Tedaj se je iztrgal: »Želel sem vendar postati cvetličar. Želel sem se ukvarjati le s cvetjem, v poklicu, kjer človek ni podvržen zunanjim vplivom! Veste, zemlja, vročina in sonce, to je zame strup.« Ne, za dežjem takrat le ni posijalo sonce in Avgustu se je dokončno zrušil svet. »Bil bi pomivalec posod, bil bi čistilec stranišč, le da nisem na terenu, na soncu, na vročini,« se je pred nami vse bolj izgubljal vrtnar po poklicu. Pri dopolnjenih 21 letih so mu povrhu dodelili še status invalida. »Tu so imeli ogromno besed tudi starši, saj so me hoteli ponižati, želeli, da bi bil nenehno odvisen.« Njegovi so imeli vseskozi pripravljeno tudi diagnozo: »Da sem psihični bolnik!« Avgust pa se ni pustil, četudi so ga razdedinili, kot pravi. Tik pred tem, leta 1984, so se preselili v novozgrajeno hišo, iz Mladinske dva kilometra proč, na Brezino. Čeprav nerad, »zato, ker je tam zemlja in kmetija, to pa je zame strup,« je tam živel vse do leta 2004.

Modre zvezdice

»Ko so se naši odnosi do kraja zaostrili ...« In ko je Avgust dokončno izgubil nadzor nad samim seboj. »Takrat sem čisto ponorel!« Ker ni imel svobode, ker so ga terorizirali. »Nenehno so hodili v mojo sobo, brskali po mojih stvareh. Nobenih klicev, nobenih obiskov mi niso pustili, bil sem kot v zaporu. Popustili so mi živci.« Ste hoteli koga ubiti? »Ne, le sebe!« Pa se ni. V nekem trenutku sta ga oče in mama dobila nemočnega v kotu, Avgust je pograbil kuhinjski nož. »Oče in mama, trmasta kot bika, pa se nikakor nista hotela odmakniti,« se je spominjal. »Potem pa sem mamo porezal.« Tega se zaveda in mu je še danes hudo. Še isto popoldne ga je brat Martin, razumljivo, pretepel kot psa. »'Ali si nas hotel vse potolči?!' je kričal.«

Ukrep: teto so z Mladinske preselili na Brezino, Avgusta pa nazaj v rojstno hišo, na Mladinsko.

Nazadnje je bil pri starših 7. julija lani, se še dobro spominja. Ni bil dobrodošel. Ker se domačim ni smel pridružiti na pikniku, temveč bi moral jesti sam v kuhinji, »sem dokončno naredil črto«. Četudi nima ne elektrike ne vode, se odtlej počuti vsaj svobodnega. Tako svobodo začuti le še, kadar se v samoti sprehodi do Čateža ali pa na Malence, ko lahko v popolnem miru uživa v občudovanju najrazličnejšega cvetja, še edinega smisla, zaradi katerega se mu izplača živeti. Najlepša se mu zdi – Scilla bifolia. »Modre zvezdice nabiram, že vse odkar pomnim!« Njegov obraz je nenadoma postal vedrejši. Skrbno nabrane potem izroča nekdanjim osnovnošolskim učiteljicam, Rožmanovi, Packovi in Kristaričevi, ki jih je Avgust Avguštin, človek brez vsega, ohranil v najlepšem mogočem spominu. Tako kot zvezdice.